Željka prihaja iz Hrvaške, trenutno z družino živi v Logatcu. Po izobrazbi je diplomirana ekonomistka, 10 let je delala v večjih multinacionalkah v oddelkih marketinga in prodaje. Ima čudovitega moža in je gurmanka. Tako na kratko o sebi pove Željka. Pa vendar njena največja strast so slaščice. “Kolikor se spomnim, je moja mama vedno nekaj pekla. Kot vse mame na Balkanu, ki pečejo za vse poroke v vasi (smeh). Občudovala sem jo, kako je ustvarjala. Ampak, lahko sem samo gledala. In v glavi se mi je to njeno ustvarjanje shranilo kot film. Vsi v družini so jedci. Željkin stric ima restavracijo na Švedskem. “Kar nekaj krat sem bila pri njem. Tako sem se res veliko naučila.” Prvo torto je samostojno spekla pri svojih šestnajstih.

“Ko sem začela delati v multinacionalkah, sem videla, da je to delo zame zelo stresno. Nikoli nisem bila ravno navdušena nad delom v pisarni. Zato sem doma pekla, tako za svojo dušo. In prejšnje poletje sem dobila odpoved v enem večjih regionalnih podjetij na Hrvaškem. To mi je nekako dalo krila, da sem se usmerila v to, kar sem najboljše znala, slaščičarstvo. Še isti vikend sem razposlala ponudbo za peko slaščic. Ker sem obkrožena z ljudmi, ki znajo ceniti pogum in drznost, sem naročila dobila takoj.” Vendar je Željka še naprej iskala redno službo. Zaposlila se je v gradbenem podjetju v Logatcu. “Delala sem vsega skupaj 5 tednov. In od teh 5 tednov sem 3 tedne pol dneva gledala videoposnetke na Youtube kanalu o hrani, prodajala svoje torte, sprejemala naročila in cele noči pekla. No, en dan sem šla k direktorju in mu predlagala, da je bolje, da delam samo 4 ure. Pa je rekel, da to ne bo šlo, da me je toliko že spoznal. Poslal me je domov peči torte (smeh). Tako sem šla. V petek sem že pekla torte (smeh).” Z januarjem je Željka odprla svojo prvo slaščičarsko delavnico, kjer naj bi ustvarjala in kreirala svoje slaščičarske sanje.

Že kot mlada punca je vedela, da ni rojena za delo v pisarni. “Samo moji doma mi niso verjeli (smeh). So rekli, da je to najboljše možno delo, ki ga sploh lahko dobim. Kar 20 let sem potrebovala, da sem dojela, kaj bi sploh rada. Nisem se znala slišati. Je bilo že tako hudo, da sem od sedenja, stresa in krča, v katerem sem bila, občasno morala nositi ovratnico. Vzgojena sem bila tako, da je treba malo potrpeti v življenju in odnosih, ne biti prezahteven, včasih moraš znati tudi kaj pač sprejeti. Sem mislila, da delam prav. Če pa samo malo spremeniš percepcijo, ti marsikaj v življenju postane jasno. Res nam ni treba trpeti in živeti v slabih odnosih. Lahko živimo bolje. Ko gledam nazaj, mi ni žal za nič, kar sem naredila. Vse se je zgodilo z namenom in obžalovanje ni potrebno. Pripeljalo me je do tu, kjer sem danes. Vse mora biti kot je, da lahko rasteš in se razvijaš. Vsak pač mora oddelati svoje (smeh).”

Zame življenje pomeni uživanje v življenju samem, biti v harmoniji z okoljem, s svojim sanjami in najbližjimi. Največji izziv je spoznavati sebe, svoja čutenja in bit. Vedno se moraš spraševati, ali je še kaj “tam zadaj”, ali lahko kaj spremeniš ali pa narediš še kaj, da bi bilo življenje še lepše in boljše zate in ljudi, s katerimi si obkrožen.

Sprejemanje življenja, kot nam je dano, brez zavedanja, da se lahko na tej poti igramo, zame ni sprejemljivo. Ko se tega začneš zavedati, začneš popolnoma drugače delovati.
Željka Bohar

Takrat te vodijo lastna volja, energija, nagon in strast. Okoli sebe začneš stvari spreminjati, se igrati. Zmeraj svojim sanjam rečem: ”Ja, zakaj pa ne:).” Je pa treba v tej smeri tudi še zmeraj previdno stopati, ker nas sanje in iluzije lahko hitro ponesejo previsoko v oblake, kjer se nam lahko zgodi, da izgubimo kompas. Res težko razumem ljudi, sploh mlade, ki samo jamrajo, kako je težko v tej državi, naredijo pa nič. Mene bi bilo sram gledati televizijo in jamrati, da ni dela.”

Od kod pa ideje za te čudovite in slastne kreacije? “Večino idej dobim v snu, ali ko se vozim. Včasih se mi zavrtijo celi filmi. Zato imam ob postelji beležko, kamor si vse zapišem. V glavnem sledim trenutno najbolj popularne svetovne slaščičarje in hodim na tečaje. Učim se pri drugih mojstrih, kot je recimo Robert Bašić, najboljši hrvaški slaščičar iz restavracije Dubravkin Put v Zagrebu. Ko dobiš priložnost delati s takšnimi strokovnjaki, imaš občutek, da si zadel na lotu (smeh). Vsa ta znanja in nasveti so izjemna priložnost, da se razvijaš, kamor želiš. Predvsem pa vedno k vsemu dodam še sebe. Skrivnost mojih slaščic je, da res nikoli ne varčujem pri kakovostnih sestavinah. Uporabljam pa tudi vrhunske začimbe. Teh ne morete kupiti v trgovinah. Ko jih povonjaš in okusiš, ti je vse jasno (smeh). Odprejo ti povsem nov svet občutkov. In potem seveda, so tudi postopki tisti, s katerimi obdelaš vse te sestavine, da ohranijo okus, da povežeš začimbe s teksturami…V Sloveniji take šole, ki bi te to naučila, za zdaj ni. Če hočeš postati mojster v tem, moraš veliko investirati, tako denarja kot tudi svojega časa. Brati, raziskovati, testirati, se igrati.”

Željki je zelo pomembna tudi duhovna skrb zase. “Doma meditiramo, koliko nam čas dopušča. Ko si preobremenjen s tem, kar vse moraš narediti, skrbeti za družino in posel, zboliš ti ali otroci. In preprosto izgubiš ta stik s samim sabo. Ne veš več, kaj tvoje srce res hoče. Zato se moraš potruditi, zase se moraš potruditi, da vsaj 15 minut na dan pustiš, da energija steče skozi tebe. In takoj veš, ali si se prav odločil ali ne.”

“Nikoli nisem posebej razmišljala o tem, da sem na ta svet prišla z določenim namenom. Bi rekla, da sem tu, da sprostim ljudi, s katerimi živim in se družim. Da se naučijo uživati. Da življenje ni samo drama in nemočno opazovanje. Slovenci športajo za antistres, jaz pa pečem (smeh),” se rada poheca Željka. “Obožujem te mikro stvari, ki jih delam kot slaščičarka. To je zame neke vrste terapija.”

In Željkine sanje? “Sanjam, da bi mlade izobraževala o slaščičarstvu in kreativnih slaščicah ter združila mednarodne trende s slovenskimi lokalnimi surovinami in začimbami. Pa sanjam o svojem lokalu, šoli…uh, veliko imam idej. Verjetno premalo časa (smeh).”

Ko ste z Željko, čas res hitro mine. Njena energija te dvigne nad vso težo tistega dne. In če zraven oblizuješ krožnik, na katerem se je še pred minuto bohotila slastna torta iz čokoladnega musa z malinovo kremo, se ti čas res ustavi. Nekje sem videla napisano: Life is short, eat the dessert first! Življenje nam ponudi sladice – priložnosti in na nas je, da se odločimo, ali jih bomo zagrabili z obema rokama, ali pa bomo le sedeli na strani.

Ste že slišale za personalizirano torto? To je torta, ki nosi tvoje ime, sestavljajo pa jo tvoji najljubši okusi. Torej, kot nagrado bo Željka iz tvojih najljubših sestavin kreirala samo tvojo torto in jo spekla samo zate. Vau!

Kako do nagrade? Pod komentar na spletni ali FB strani napiši 3 svoje najljubše sestavine. Izmed vseh komentarjev bomo izžrebali eno od vas. Veliko sreče:)
©Lucija Smolnik