Sonja je izredna profesorica za področje turizma na Ekonomsko poslovni fakulteti v Mariboru (EPF). “Moji študenti pravijo, da je to najlepši in najbolj zanimiv del ekonomije. Se kar strinjam z njimi (smeh). To je bil tudi razlog, da sem se sama še kot študentka odločila za študij turizma na EPF-u, kamor sem se sedaj vrnila. Ampak na drugo stran katedra.”

Na kateri strani pa je boljše? “Vsaka stran ima svoje lepe in slabe strani. Kot profesorja te sploh danes študentje gledajo zelo kritično. Ni več tako, kot je bilo v mojih časih, ko smo imeli neko strahospoštovanje do profesorjev. Spoštovanje si moraš danes sam zgraditi; z znanjem in ‘fer’ odnosom do študentov, zakar se res trudim, da bi ga imela. Moj vzornik je bil profesor ddr. Matjaž Mulej. Spomnim se, da sem prišla na izpit nepripravljena. Takrat smo morali tri dni pred rokom oddati odjavnico, če nismo želeli na izpit, pa je nisem oddala, saj sem še vedno upala, da mi bo nekako uspelo. Pa še predmet je bil res zanimiv. Škoda je bilo, da bi se naučila samo tisti minimum. Potem pa pride profesor in mu rečem, da pa res ne znam in ga prosim, če se lahko še odjavim. Veste, kaj mi je rekel? Da se lahko odjavim, saj se vitezi ne bojujejo proti neoboroženim. Takrat sem si rekla, da če bom jaz kdaj profesorica, potem želim biti takšna kot on.”

Razen tega, kar Sonja Sibila počne na fakulteti, pa dela še ‘kup drugih stvari’, kot bi rekla sama. “Bila sem urednica Leksikona turizma, ker mi je precej mar, kako ljudje govorijo in ne maram tega, da je vsaka druga beseda v našem pogovoru angleška. Če mi kot stroka ne bomo poskrbeli za to, bomo nekega dne imeli resne težave s sporazumevanjem. Če hoče jezik rasti, mora rasti vsaka stroka posebej z njim. Čim se pojavijo novi izrazi, jih je potrebno takoj prenesti v slovenščino. S tem sta povezani dve leti mojega truda in trdega dela. Veliko sodelujem s Slovensko turistično organizacijo, Ministrstvom za gospodarstvo in Direktoratom za turizem. Vodila sem tudi nekaj projektov, strategij razvoja kulturnega turizma v Sloveniji in gastronomije na slovenskem. Ta zadnji projekt je najuspešnejši. Kam na primer peljati gosta v Mariboru? V slovensko restavracijo v Mariboru? Pri meni je pred časom gostoval kolega iz Izraela. Peljala sem ga v restavracijo Pri damah na Ljubljanski ulici. Zelo lepo urejna restavracija, pripravljajo domačo hrano, deloma tudi ekološko pridelano hrano, sami kuhajo, delajo domače rezance,…res priporočam.”

“Vso to delo, ki me veseli, pa si lahko ‘privoščim’ šele zdaj, ko sta moja dva otroka že odrasla. Ko sta bila majhna, sem bila predvsem mama. Dokler nista šla oba v šolo, sem bila z njima doma in to je bila zagotov najbiljša naložba v njuno prihodnost. Otroka sta v sebi trdna ‘kot kamen kost’. Popolnoma jima zaupam in ne bojim se, da bi ju zaneslo v slabe vode. Oba vesta, da imata v meni sogovornico, vedno lahko prideta k meni na pogovor. Škoda, da ni vsem slovenskim mamicam dano biti doma zravenmalih otrok. Moja otroka sta šla v vrtec za eno leto pri 5 letih, da sta se malo socializirala in navadila na okolje in druge otroke. To je bilo čisto dovolj. Mislim, da mali otroci rabijo bolj mamo kot druge otroke.”

“Ker smo živeli v tujini, sta moja otroka čista bilingvista. Ko smo sedeli doma za mizo, sta z očetom, ki je nemec govorila v nemščini, z mano pa kar v isti sapi slovensko. A kljub temu, da smo živeli v tujini, sta otroka nadpovprečno pismena. Rasla sta nekako v obeh sistemih in vztrajala sem pri tem, da z mano vedno govorita slovensko. In s tem je tudi povezana ena smešna zgodba iz njunega otroštva. Grega je drugorojenec. In ko sva se s prvorojenko Katarino pogovarjali, sva se seveda pogovarjali kot ženski: ”bom delala, jedla, pisala… “ in tako je tudi moj sin mislil, da je tudi zanj ta oblika pravilna in je veselo ponavljal: bom jedla, pisala” (smeh). Potem pa je neke nedelje prišla na obisk družina in smo se pogovarjali slovensko. Seveda so vsi moški govorili v moški obliki glagolov, Grega jih je kratek čas resno opazoval, potem pa je ugotovil, da je verjetno ta oblika bolj pravilna. Smo se kar nasmejali ob tej zgodbi.”

“Zame ima življenje veliko plati. Rojena sem bila v bivši Jugoslaviji in vzgojeni smo bili v duhu, da bi za Jugoslavijo bili pripravljeni dati tudi svoja živlejnja. Če bi takrat kdo napadel Jugoslavijo in meni dal puško v roke, bi bila to povsem normalna stvar zame, da se borim z narod. Danes pa imam občutek, da mlade ljudi vzgajamo vse preveč miroljubno, predvsem pa mnogo preveč Evropsko. Premalo smo ponosni, da smo Slovenci. V 16 letih, ki sem jih preživela v Nemčiji, je zame postal slovenski jezik velik zaklad. Ko ne živiš doma, povsem drugače gledaš in veliko bolj občutiš pripadnost rodni državi kot če si lahko doma. Čutila sem, da moram narediti nekaj za moj jezik iz ljubezen do domovine. Ko se pogovarjam z vrstniki svojih dveh otrok, kaj je za njih domovina in potem primerjam s tem, kaj moja otroka, ki imata dve domovini, čutita do Slovenije, vidim, da imata moja dva povsem drugačna čustva do domovine kot tisti, ki živijo tu – doma.”

“Ravno včeraj sva se z mamo pogovarjali, kako sami sebe siromašimo za odnose. Živimo bolj sami zase. Včasih so bile ogromne družine in so ljudje umirali doma, med svojo družino. Danes pa je to že privilegi, ker ljudje večinoma umirajo v bolnišnicah. To so ljudje, ki jih odstavimo, če pa umira doma, je pa med svojimi in tudi otroci vidijo cikel življenja. Mislim, da smo se kot družba preveč avtomatizirali. Premalo se lahko zanesemo drug na drugega in premalo lahko računamo drug na drugega. Preveč se zgledujemo po ‘severnjakih’. Oni so drugačni. Zato imamo tudi v turizmu danes veliko programov, ki včasih niso bili potrebni. Na primer druženja za Božič, Veliko noč… Veliko ljudi je samih, osamljenih. Hkrati pa ne znamo živeti sebe. Ironično. Danes je treba že mlade naučiti, kako biti zvest samemu sebi. Če si zadamo neke cilje, jih poiskusi vsaj delno uresničiti, po koščkih. Nikoli ne obupaj. Četudi morda trenutno ne moreš uresničiti, kar sanjaš, vedno bo prišel čas za to. In takrat moraš biti pripravljen.”

“Kar zmoreš, to moraš.”
Sonja Sibila Lebe

“Moj namen v življenju? Mislim, da sem učiteljica in povezovalka. Vedno pravim, kar zmoreš, to moraš. Če tega, kar zmoreš, ne delaš, potem se poleniš. Živimo v svetu, kjer ni nikjer konca, vadno moramo nekaj dodajati in izboljševati. Svojim otrokom sem vedno rekla, da lahko naredita vse, kar želita. In dodala, da pa ima vsaka stvar tudi posledice. Če skočiš pod avto, tvegaš, da te več ne bo. Vedno so posedice tvojih dejanj. Ne moreš nekaj narediti ali ne narediti in se potem delati, kot da nič ni bilo. Mene so zelo hitro pustili, da sem se sama odločala o stvareh. Sama sem pri svojih otrocih naredila isto. So bile stvari, o katerih se seveda nismo pogovarji, ker so tako morale biti, ostalo pa je odločitev posameznika. Vzgoja otrok je discipliniranje staršev. Kolikokrat mi ni bilo za vztrajati, ampak sem morala. Morda je res bilo malo lažje, ker sem bila doma in sem imela čas in energijo vztrajati.

Sonja pa obvlada tudi reiki. “Našla sem sistem, v katerem se dobor počutim. Reiki je prenos energije. Človek se nauči preklopiti na energijo, ki je je povsod okoli nas in jo potem ciljno usmerjati. V prvi stopnji je to zdravljenje, kjer zdraviš z rokami, na drugi stopnji pa se naučiš premagati čas in prostor, lahko si pošiljaš v prihodnost zalogo dobre energije, ki te bo tam nekje čakala.” Zakaj se je odločila, da se poglobi tudi v znanja drugih sfer? “Preden sem se odločila, da se vrnem nazaj v Slovenijo, je prišlo do velikega preloma v mojem življenju. Mož je izgubil službo. Jugoslovanske diplomirane ekonomistke so v Sloveniji takrat jemali kot diplomante s ‘socialistično diplomo’, ki sem se je naučila v sistemu, ki ne deluje in mi je zato ne morejo priznati. Če bi se hotela potegovati za službo ekonomista, bi morala narediti 9 diferencialnih izpitov. Tako sem takrat prosila starše naj preverijo, koliko izpitov pa je potrebnih za magisterij, saj sem se preden sem se poročila inpreselila vpisala v magistrski študij. Prav tako 9 izpitov. Rekla sem si, če bom že nekaj študirala, bo zato pred mojim priimkom tudi pisala naziv. Diplomirana ekonomistka sem že. Eno leto sem še morala počakati, da so vzpostavili nek svoj šrudijski sistem in potem sem se vpisala. En teden v mesecu sem bila v Sloveniji. Vedno sem kuhala tako, da smo eno porcijo pojedli, drugo sem dala v zamrzovalnik, da so imeli kaj jesti, ko me ni bilo. Otroka sta bila takrat stara 10,5 in 12 let. Bilo je težko, a je uspelo, na kar sem zelo ponosna.”

“Verjamem v marsikaj. Sem verna, kar mi zelo pomaga. Imam določene tehnike, s katerimi si pomagam skozi življenje. Verjamem v dobroto v ljudeh, ki se jo da zbuditi, če se na pravi način približaš. Svoje cilje sem v življenju že dosegla. Sedaj si želim le pomagati ljudem, ki jih imam rada ter z njimi preživeti veliko lepega časa. Da delam, dokler mi bo delo v veselje in nekega dne preidem v čisto drugo življenje, se upokojim in se ukvarjam samo še s stvarmi, s katerimi se sedaj ukvarjam občasno. Da dobim vnuke in živim čisto normalno starost. V Sloveniji.”

Sonja izžareva mehko, domačo in svetlo energijo. Nasmejana, sproščena ženska, ki se ji že na zunaj vidi, da ima rada življenje, svoje delo in domovino. Je ženska, ki kljub omejitvam ni nehala živeti svoje življenske poti. Našla je pot, četudi morda ne takoj. Je že res, da so sistemi, ki nas omejujejo. Pa vendar ni hujšega omejevanja, kot to, da omejimo sebe ali druge zavoljo lastnih dokazovanj. Živi! Končno živi! Po tvoje. Brez omejitev.

Sonja na kavo in srečanje povabi 5 žensk, eni izmed njih pa bo nato podarila osnovni tečaj reikija.

Kako do nagrade? Pod komentar na spletni ali FB strani napiši 3 LEPOTE NAŠE SLOVENIJE. Izmed vseh komentarjev bomo izžrebali 5 žensk. Veliko sreče:)
©Lucija Smolnik