“Sem … hmm. Samo jaz. Predsednica društva Humanitarček, specializantka nevrologije, inženirka računalništva in informatike, zdravnica prostovoljka in ljubiteljica vsega, kar diši po naravi. Prihajam iz Celja, a sem že desetletje vezana na Pohorje, zato se imam že skorajda za ‘pravo Mariborčanko’.”

“Moj prvi vroči projekt je seveda končevanje specializacije iz nevrologije, ki mi počasi mežika. Predvsem pa so projekti, ki jih z društvom Humanitarček trenutno poskušamo vpeljati, zdaj nabolj svež je Promocija malih dejanj, s katerimi lepšamo svet. Tako zdaj pospešeno širimo idejo naključne prijaznosti ter se obenem pripravljamo na prihajajoč humanitarni projekt Skupaj z in za bolnike z multiplo sklerozo, kjer bomo ponovno poskusili opozoriti na bolezen, ki prizadene tudi vedno več mladih.”

Ninna večino svojega prostega časa namenja humanitarnim dejavnostim. “Humanitarček je malo društvo, a pridno rastemo. Smo društvo za pomoč in humanitarno dejavnost. Naša primarna ideja je bila ohraniti humanitarnost v humanitarnih organizacijah in društvo je nastalo kot odgovor na slabe izkušnje s humanitarnimi organizacijami. Hoteli smo pokazati, da lahko delamo drugače. Največ delamo z brezdomci in starostniki. Zelo sem ponosna, da nam je uspelo. Poizkušamo sebe in druge učiti, da veliko več štejejo mala dejanja, kot pa samo klik za donacijo. Pomaga lahko vsak. Ponavadi zbiramo male materialne stvari, na primer nogavice za brezdomce. Res vsak lahko najde kakšen par, ki ga ne nosi. Brezdomstva je precej. V Mariboru je okoli 500 brezdomcev, v Sloveniji 4500. Včasih so brezdomci bili v večini izbrisani in alkoholiki. Zdaj pa imamo vedno več mladih in propadlih podjetnikov, ki so bili prisiljeni v bankrot. Imamo ženske, ki se selijo od moškega do moškega in nimajo svojega bivališča. Ogromno je deložiranih družin, kjer gre mama z otroki v varno hišo ali materinski dom, oče pa v samski dom in gre družina narazen. Skozi to se je težko prebiti sam. Mi smo tudi prvi začeli z dnevom brezdomcev, in sicer 10.10. S tem dnevom želimo družbo spomniti, da so včasih brezdomci bili odpadniki družbe, danes pa se to lahko zgodi vsakemu. Dovolj je samo ena napačna poteza. Vsako leto jih za božič obdarimo s pomočjo podjetij in posameznikov, ki želijo pomagati. Ko bereš njihove želje – suho sadje, ali pa mp3 player, jokaš. Tako ne bi smelo biti.”

“Delamo pa tudi s starostniki. Skušamo poudariti, da bomo enkrat vsi stari in da je problem osamljenosti starih in bolnih del nas vseh, ni to njihov problem. Za 8. marec smo zbirali kavo in čokolado zanje. A bližina človeka, čas zanje jim pomenita največ.”

Kaj jo žene, da vsako jutro vstane z občutkom hvaležnosti in do trenutka, ko zaide sonce, razdaja sebe za druge? “Ne vem. Takšna sem. Imam občutek, da moram vračati ljudem in svetu. Če nič ne počnem za društvo ali pomagam ljudem, mi nekaj manjka. Profesionalno življenje je služba, kjer si omejen z nekimi pravili in sistemom. Tu pa imam malo bolj svobodne roke. Sem nemirni duh, ker ne morem biti pri miru. Težko je živeti z mano (smeh). Tisoč stvari bi in vse bi kar zdaj. Mislim, da prehitro zapademo v ustaljenje tirnice in potem življenje mine. Nato se eno jutro zbudimo in ugotovimo, da nismo šli tja, kamor smo si želeli iti. Življenja zagotovo ne želim objokovati, ampak živeti zdaj.”

“Ko sem bila mala deklica, sem bila ‘živo srebro’. Veliko sem brala in risala. Ne morem reči, da sem si že od malega želela, da bom zdravnica, ker se še v 4. letniku nisem mogla odločiti, kaj bi rada počela. Mama je bila najbolj vesela, ko sem se vpisala na FERI, ampak bom zdaj vseeno zdravnica (smeh). Delo zdravnice mi je všeč, ni mi pa všeč sistem. Ti ne pusti biti ti. A to sem jaz. Takšna sem. Zakaj bi morali determinirati moje delo po tem, kako na zunaj zgledam? Nisem karakter, da bi se kar predala. Včasih se smilim sama sebi, ampak to traja največ 15 minut, potem pa vstanem in grem naprej.”

Ko je pogovor stekel bolj na filozofska vprašanja, kako razume življenje, odločno odgovori, da ga pravzaprav ne razume. “Hmmm. A ga kdo sploh? (smeh). Včasih se mi zdi, da je vse le ena igra Magic the gatheringa, in ko že naštudiram naslednjo potezo, ugotovim, da imam v rokah pravzaprav karte za tarok. Zato življenja niti ne poskušam več razumeti, ampak ga preprosto doživeti. Kot orkestralno kompozicijo, za katero do konca ne bom vedela, ali bo durovska ali molovska. Vem le, da bom poskusila odigrati čimveč lastnih insertov. Moj namen je, da za sabo pustim sledi.”

“Vsaka zgodba življenja, če je zgodba, nas nekaj nauči. Le sami moramo biti dovzetni zanjo. Moje intimne zgodbe so zapisane v tatujih. In naučile so me (pre)živeti.”

Trust.
Hope.
Dream.
Believe.
Strength.

Ninna je res mlado dekle, a življenje jo je na trenutke morda celo malo prehitevalo. “Poskušam obdržati tisti otroški nasmeh, navdušenje nad stvarmi in iskreno začudenje nad vsem. Zdi se mi, da šele odrasel, ki zna v sebi negovati otroka, je v resnici odrasel. Moje odraščanje je zaznamoval grunge, prebiranje Kanta, Nietzscheja in kup neposrečenih stajlingov (smeh). A zdi se mi, da sem odrasla šele, ko sem bila soočena z izgubo dveh najbližjih. Potreba po ‘vstati, oditi naprej, sposoben se vedno videti lepoto prebujajočega jutra, prvi sneg na Uršlji gori in vonjati pokošeno travo’ je bila tisto, kar štejem kot mejnik. In tatu ‘strength’ na vratu v njun spomin me opominja prav na to.”

“Sem na pravi poti? Ne vem. Vsak dan posebej poskušam ozavestiti svojo pot. Prelom je pravzaprav vsak dan, ko si rečem, da s tokom plavajo le mrtve ribe. A če moram poimensko, čisto materializirano: Audioslave. Klara. Triglav. Irska. Fender. Ljubljana.”

Uživati. Živeti. Pustiti sled.
Ninna Kozorog

“Verjamem v to, da smo v svojem bistvu vsi dobri, da imamo vsi vsaj 100 dobrih lastnosti. Le od gledalca je odvisno, kako jih vidi.”

“Našla sem eno kočo, ko sem hodila planinsko transverzalo na Črni prsti. Sredi ničesar. Tam bi bila, ko bom v penziji. Imela bom tri otroke in psa ter pasla koze (smeh). A dokler še delam, pa si želim, da bi se naš zdravstveni sistem toliko spremenil, da bi lahko vedno strokovno in človeško delala z ljudmi. V življenju res ne želim pozabiti, kdo sem. Ne želim pozabiti nase. Uživati. Se imeti fino. Propeths of rage, morda celo ujeti trzalico. Se naučiti igrati irske piščali. Obnoviti gotico. Se ponovno prebiti čez Platona.”

Ninna je odštekana punca s kipečim srcem, ki pljuska čez meje sistema. Ima dar vrniti dostojanstvo, nasmeh in iskrice v očeh tistim z zlomljenim srcem. Ker ve, kako boli. Kadar je zlomljeno. Nihče še ni postal reven z dajanjem drugim. Nihče še ni ostal brez srca, če je z upanjem napolnil srce drugemu. In nihče v resnici ne ostane sam, četudi so vsi šli. Ti lahko ostaneš.

Ninna pa ima za vas kar 2 nagradi, in sicer eno adrenalinsko – skok s padalom v tandemu in eno ‘za razvajanje’ – tajsko masažo.

Kako do nagrade? Pod komentar na spletni ali FB strani napiši odgovor na vprašanje KAJ JE ZATE SVOBODA? In dopiši, za katero nagrado se prijavljaš (če ne boš nič napisala, se šteješ v žreb za obe). Izmed vseh komentarjev bomo izžrebali dve. Veliko sreče:)
©Lucija Smolnik