“V svoji esenci, v svojem bistvu čutim, da sem vinogradnik in vinar. Moje osnovno delo je skrb za vino, tudi prodaja. Gre za nadaljevanje družinske tradicije, saj na tej lokaciji naša družina prideluje vina že od leta 1960. Na to sem res ponosna.”

“Kako je prišlo do tega, da sem postala vinarka? Pri nas je bila vzgoja že od malega naravnana tako. Moji starši so bili doma iz kmečkih družin. Po očetovi strani je bila velika kmetija v okolici Ptuja, kjer so se poleg vinogradništva ukvarjali še z živinorejo. Mama pa prihaja z manjše kmetije. Do tega, da sem ostala doma in postala vinarka, pa je prišlo po spletu okoliščin. Ko sem bila mlada, sem razmišljala o tem, da bi se z vinogradništvom ukvarjala bolj tako za hobi, ljubiteljsko. Tako po službi, kot je to delal moj oče. Ampak vse se je kar naenkrat začelo širiti, povečala se je pridelava, kupili smo zemljo še na treh lokacijah in jo ponovno zasadili s trsi. Ključen pa je bil trenutek, ko je oče moral v bolnišnico, brat Andrej pa v vojsko. In vse se je dogajalo v času trgatve. Z mamo sva takrat trgatev izvedli sami. To je bila prebojna točka zame, saj sem se takrat v bistvu začela s tem resno ukvarjati.”

Po gimnaziji je Sabina šla na sedanjo Biotehniško fakulteto, ki se je prej imenovala Višja agronomska šola. “Nisem vedela, kam bom šla po srednji šoli. Mogoče sta mi pri tem še najbolj pomagali prijateljici. To z vinarstvom sem nekako jemala z rezervo. Ampak danes vidim, da je delo z vinom zelo ustvarjalno in zanimivo. Tu ni recepta, vedno se pojavi nekaj drugega, da imaš možnost razvijati sebe in vino. Imaš sicer neko svojo linijo, ampak veliko je faktorjev, ki vplivajo na to, kar je na koncu v kozarcu. Sama vedno težim k boljšemu, čutim kreativo, ki me vleče naprej, k boljšemu. Ni pa to tako preprosto kot morda zgleda na prvi pogled. Že sama narava nam vsakič ponuja svoje nove barve.”

Vprašam jo, zakaj hoče biti vedno boljša? Zasmeje se in pove, da je to to verjetno v človeku. “Ali to hočeš videti ali ne. So pa tudi ljudje, ki ne vidijo in ne čutijo te potrebe. Mogoče je tudi privzgojeno, prirojeno, ne vem. To, da vidiš in spoznaš, da je nekaj v tebi, da vidiš možnost rasti in razvijanja, to ni v vseh. Bi rekla, da v večini ljudi tega ni. Nekateri se pač pustijo voditi. Moraš pa znati tudi sprejeti kritiko in se zavedati, kje si ga “kiksnil”. Tudi to je del procesa biti boljši.”

Če sedim z vinarko, potem seveda ne morem mimo vin. Sabina je res poznavalka, zato je med pogovorom ura kar preskočila. “Sedaj so v modi sveža, lahka vina z manj alkohola. Pred leti so bila najboljša na primer vina, zorjena v lesu. To so bila težka vina z več alkohola. Tudi h kulinariki paše sveže in lahko vino. Bistveno pa je, da moraš vedno delati zelo kvalitetno vino. Vedno moraš kreirati tako, kot če je to, kar neguješ, najboljše vino na svetu. In zato tudi je (smeh).”

Pravijo, da se dobre stvari kar same hvalijo. Pa vendar se Sabina še kako dobro zaveda, da moraš med ljudi. “Res je, da se dobro vino samo prodaja. Moraš pa se predstaviti, hoditi na dogodke, srečanja. To moraš početi, če hočeš, da te spoznajo. Za vsakim vinom je človek. Tebe hočejo ljudje spoznati. Tvoje vrednote, tvoje razmišljanje, občutiti tvojo energijo, s katero ustvarjaš. V vsakem primeru te povežejo v neko zgodbo. Zato je dobro, da je tvoja. Pri trgih se ne smeš omejevati. Vedno se moreš širiti. Glavni trg za nas je še vedno Slovenija, vendar pa v tujini zelo dosti nastopamo na sejmih, kjer se vedno pojavijo ljudje, ki jim je naše vino všeč. Vsako leto damo vina tudi na ocenjevanje v London ali na Dunaj. To spremljajo razni vinski trgovci. Se pa tako tudi potrjuješ in dokazuješ. Za zdaj smo bolj ekskluzivni, dogovarjamo se z vsakim posebej. Verjetno bi se trgi zelo razširili, če bi vstopili v kakšno vinsko mrežo, pa vendar bi to drastično znižalo cene. V to za zdaj nismo pripravljeni iti.”

Horvatova vina so prejela številne nagrade doma in v tujini. “Z vinoma Sauvignon in Chardonnay se zelo dokazujemo. Lani in letos je naš Sauvignon dobil srebrno priznanje. Gremo na to, da je boljši okus, kot pa vonj, zato ga trgamo pozneje. Mi je pa izziv, da bi ta prvi stik uživalca, ko vino le povonja in okus bila enako dobra. V Londonu na prestižnem tekmovanju vin Decanter je Chardonnay dobil 3 bronaste plakete. Tudi Traminec letnik 2008 je bil deležen izredno dobre kritike. Zelo sem zadovoljna in ponosna na te dosežke. Dokazujejo, da delamo prav.”

“Sama se ne vidim, da sem ravno uspešna ženska. Jaz vidim, da je uspešno na primer kakšno veliko podjetje. Se pa vsak dan trudim, da nekaj ustvarim. Imam načrte in z njihovo uresničitvijo rastem. Morda kdo od zunaj to vidi kot uspešnost (smeh). Pred leti se spomnim direktorja enega uspešnega podjetja v Kamniku. Rekel je, da sta njihovo podjetje in naša kmetija enako uspešna. Vsi se trudimo biti vsako leto boljši. Vsi delamo. Razlika je zgolj v številkah. Vedno rasteš. Iz leta v leto si boljši, iz generacije v generacijo uspešnejši.

 

“Kaj je zame življenje? Lahko obrnem na vino, ker mi vino vsako leto povzroča življenje. Greš iz njegovega rojstva v življenje in ga spremljaš. Včasih te “sekira, kot malo dete” (smeh). Pa vendar vedno pozitivno gledam na življenje. Spomnim se enega dogodka, ko sem bila stara 18 let. Takrat je vse tako lepo. Živiš v oblakih. Enkrat smo imeli praznovanje in sosed je vzel harmoniko in zaigral. Kar naenkrat se je ustavil sredi pesmi in rekel: “Kaj se nimamo mi lepo. Kako se imamo mi lepo.” Tega ne bom nikoli pozabila. To me je za vedno zaznamovalo. Kako malo potrebujemo, da se lahko imamo lepo. Prevečkrat na to pozabimo in si težimo življenje. Ko pa je tako preprosto.”

“Moj oče je star 92 let. Da dosežeš tako starost, moraš imeti srečo v življenju. To je usoda. Sedaj imajo otroci v šoli skrbi in se ne zavedajo tistih malih lepih trenutkov. Zato jih moramo to mi naučiti. Da se veselijo življenja samega. Saj nam prinese veliko skrbi in preizkušenj, ampak je tudi od nas odvisno, kako bomo na vse to gledali.”

Sabina pravi, da je na tem svetu za to, da ustvarja dobro vinsko kapljico. “Če si rojen v vinarski družini, je na tebi tudi odgovornost in namen, da to družinsko tradicijo pelješ naprej. Vse, kar ustvariš, je težko, da bi si ustvaril samo zase ali za svojo generacijo. Delaš tako, kot da boš to večno počel in boš večno tukaj. Nekaj je v meni, da to počnem. Želim pa občutiti tudi trenutke, ko smo skupaj z družino, s sinom in možem. Da se zavedamo lepote trenutkov, ko smo skupaj, ker jih v današnjem času ni veliko.”

 

“O ciljih razmišljam dnevno. Vedno imam željo širiti in utrjevati tržišče. V bistvu se zavedam soustvarjanja skupne slovenske vinske zgodbe. Želim si, da bo čez leta Slovenija dosti bolj prepoznavna kot vinska dežela. Skozi tradicijo in zgodovino se je oblikoval poseben okus slovenskega vina. To je bogastvo za prihodnje rodove. Se pa danes stvari drugače premikajo, bolj intenzivno, modno, pač nekako kulinarično. Vidi se, da se podirajo meje pri okusih in moraš slediti ta trend. In to širjenje, prepoznavnost mi je vedno izziv.”

“Moč pride iz mene. Ne morem se ustaviti.”
Sabina Horvat Goropevšek

“Tudi moj oče je tudi tak. Še v teh letih bi menjal kuhinjo in kar naprej nekaj spreminjal (smeh). Očitno te nekaj žene, da delaš naprej.”

In kakšen jutranji ritual ima vinarka? “Vedno najprej poskusim vino, ali se je od včeraj kaj spremenilo (smeh). Včasih že ponoči kaj razmišljam in je potem to prvo, kar zjutraj naredim. Zanimivo je, kako je tudi od počutja odvisno, kakšno je vino. Če imaš slab dan, tudi vonjaš ne toliko. So tudi dnevi, ko ženske drugače vonjamo. Takrat, ko sem v dilemi, ali se vino dobro razvija, za mnenje vprašam domače. Ženske imamo večje možnosti razpoznavati vonje, moški ne toliko. V tej točki imamo vinarke prednost pred moškimi kolegi. No, pa to ni edina prednost seveda (smeh).”

Ko smo se s Sabino dobile, je bilo mrzlo jutro. Zeblo je do kosti. In zato je še bolj prijala toplota kamina v degustacijski sobi. Sabina je ženska, ki v sebi združuje delavnost in vizionarstvo, daleč najboljšo kombinacijo, ki ji uspeh ne izostane. Vpijala sem njene vinske zgodbe, preprostost in zavedanje notranje moči, ki jo žene v brezčasna razmišljanja o vinu kot o večnem eliksirju radosti življenja. A ni človek tisti, ki je večen? Ne, večna je njegova duša. Njegov neusahljiv vir idej, moči in ljubezni. In kako to, da večkrat pozabimo, da se skozi nas izraža čudovitost večnega eliksirja življenja? Pravzaprav imamo srečo, če se je sploh zavedamo. Ko smo tiho, je najbolj glasna. Naša duša. Naša eliksir življenja.
In kot se za prave vinarke spodobi, sva ob koncu pogovora tudi poskusili, ali se je vino od včeraj kaj spremenilo. Na boljše seveda:)

Sabina podarja degustacijo vin v njihovi vinski kleti. To ne bo navadna degustacija, ampak “ženska degustacija vin”. Kaj točno to je, naj ostane presenečenje. Namignemo lahko samo, da Sabina ve, kako pocarkljati žensko dušo:)

Kako do nagrade? V komentar na FB ali spletni strani napiši LEPO POZITIVNO MISEL. Izmed vseh komentarjev bomo izžrebali eno od vas. Veliko sreče:)
©Lucija Smolnik