IRENA VIDE direktorica Televizije Vaš kanal, mama, ovnovka s trdo kožo in nepopustljivo voljo, močan steber lokalnega medijskega življenja in simpatična dama z življenjskim doktoratom ©Lucija Smolnik

“Rojena sem v znamenju ovna, zato so mi blizu odgovorne vodstvene sposobnosti, ki so na vodilnem delovnem mestu še kako potrebne z veliko mero fleksibilnosti. Sem človek tehtnih odločitev, tudi hitro preoblikovanih, ko je to potrebno. Ker vodim medij, ki je živ organizem vsakdana, v njem tudi sicer aktivno delujem. Ne le kot urednica medija, temveč tudi kot medijsko pero, blizu pa sta mi tudi mikrofon in javni nastopi. Sem direktorica in solastnica družbe Televizija Novo mesto, d.o.o. in odgovorna urednica medija, ki ga ta družba izdaja, to je TV Vaš kanal, osrednje regionalne televizije v Sloveniji s programom posebnega pomena. Z njo dobesedno živim. Na nek način vseskozi. Še več kot dvajset let. Vodim jo ne le z veliko delovno vnemo, temveč tudi z vsem srcem, strastno zavzetostjo in predanostjo. Seveda se vseskozi soočam tudi s številnimi izzivi, ki pač sodijo zraven. Sem tudi odgovorna urednica časopisa Vaš mesečnik, ki ga prav tako izdaja naša medijska hiša, avtorica in voditeljica oddaje Pravi ključi, predavateljica in interni medijski coach … skratka, je medij je način način mojega življenja z več plati. Pravzaprav težko potegnem ločnico med zasebnim in poslovnim življenjem. Večino svojega življenja preživim v dotiku s televizijo in aktivnostmi, ki so povezane z njo.«

Irena sama zase pravi, da je ženska z zelo trdo kožo, v svojih odločitvah pa skrajno nepopustljiva in odločna. “V naboru izkušenj, ki sem si jih nabrala v svojem življenju v zadnjih 21 letih, gledam na življenje precej drugače, kot sem gledala pred nekaj leti. Z vso odgovornostjo trdim, da je največja diploma in najbolj učinkovita fakulteta življenje samo, ki te dodobra izkleše. To je zlata vredno. Če imaš trdo kožo, pa še ne pomeni, da v sebi nisi ranljiv in občutljiv. A poslovni svet zahteva predvsem trdnost. V vseh pogledih.”

»Življenje razumem tako, da ima vsak, ki pride na ta svet, določeno poslanstvo, vizijo, namen. Verjamem v stvarstvo, v neko višjo silo, ki usmerja tok našega življenja. Moramo mu znati prisluhniti in se mu na nek način tudi prepustiti. Naše življenje je velikokrat prepovršno, saj v naglici in tempu tega časa, vse preveč pozabljamo nase. Mislim, da je pravo življenje tisto, ko izhajaš predvsem iz sebe in v njem in delu, ki ga počneš, najdeš svoj smisel. Nekoč, na koncu svojega življenja, bi se rada s ponosom ozrla na minulo pot, ožarjeno v svetlobi dobrega in lepega.”

dsc_2300

“Rojena sem v Kostanjevici na Krki. Naša domača hiša je bila tik ob reki Krki, ki sem jo vedno občudovala. Poleti, ko je bila polna kopalcev, in tudi pozimi, ko je zamrznila in so se drsali stari in mladi. Življenje je zame kot reka Krka – nikoli ne miruje, enkrat teče hitreje, drugič počasneje, tako kot naše življenje. Reka pušča sled. Tudi jaz nikoli ne mirujem, ne znam stopicati na mestu. Ampak zelo lepa prispodoba je ravno reka Krka, v kateri sem bila plavalka, ribička in čistilka (smeh). Veliko sem se vozila s čolnom, tam sem našla svoj mir. Premalo časa si vzamem za to plat življenja, čeprav vse pogosteje pogledujem v mojo Kostanjevico.”

Vprašam jo, kako je razmišljala, ko je bila še mlado dekle? “Ne vem, če sem veliko razmišljala. Razmišljala sem bolj, da bom imela odlične ocene, da bodo starši ponosni. Mamo sem izgubila pri svojih 16. letih in sem morala razmišljati, kako bom pomagala očetu, da bo naša družina lahko preživela. Imela sem štiri leta mlajšega brata. Bilo je zelo težko, moja pozornost ni bila usmerjena v igro in mladost, ampak v očeta. Takrat sem izgubila vero v boga, ker nisem razumela, kako mi je lahko tako mladi vzel mamo. Vedno sem rada nastopala, pisala, vključevala sem se v vse aktivnosti. Živela sem v Kostanjevici na Krki in tam je bilo kulturno življenje izredno dinamično. Veliko sem hodila v kostanjeviško Forma vivo, mednarodne poletne delavnice in muzej lesenih skulptur na prostem v kostanjeviškem gradu. Razmišljala sem, da bi bila umetnica, učiteljica v Kostanjevici, kjer bi opravljala to poslanstvo. Danes dela to moja prijateljica. Želela sem peti, imeti mikrofon, želela sem igrati… Moj vzor so bili naš ravnatelj Lado Smrekar, Milena Zupančič in Boris Cavazza. Igrala sem v gledaliških igrah, tudi v tujini smo nastopali, ampak žal doma ni bilo denarja za študij v Ljubljani. Oče mi je rekel, da naj grem na ekonomsko šolo in se potem odločam naprej. Želela sem študirati, a sem se morala zaposliti. Ob delu sem naredila še I. in II. stopnjo, doktorat pa je življenjski (smeh).”

“V življenju padeš v temo, čeprav to neradi priznamo. Obsediš z bremenom tedna, meseca, z bremenom naslednjega dne. Vedno pa moraš v svojih mislih izžarevati lepši in svetlejši dan. Zavedati se moramo, da ima veliko ljudi večje probleme, kot jih imaš ti sam. Ne smilite se sami sebi.«

“Sprejmite odločitev, ampak ne vztrajajte pri njej, če se izkaže, da ni bila pravilna. Sprejmite novo odločitev. Včasih se dejstva spremenijo. Odločitev moramo sprejeti.”
Irena Vide

“Danes vem, da sem temu prostoru veliko dala. Ne po finančni plati, ampak po notranjem bogastvu. Z delom, ki ga trenutno opravljam kot vodja medijske hiše in avtorica nekaterih programskih vsebin, skupaj s sodelavci močno vplivam na okolje in prostor okoli nas. Vsi skupaj puščamo neverjeten in izjemen pečat. Moj namen v življenju je vplivati na ljudi z dobrimi zgodbami, s pozitivnim zgledom, z večnim optimizmom, predvsem pa pokazati, da je mogoče vse, če je volja. Ne samo s svojim zgledom, ampak z zgodbami, ki jih prikazujemo prek svojega medija. V to okolje želimo vreči zrno, ki bo obrodilo sadove, in s temi pozitivnimi vplivi biti magnet za druge ljudi. Želim pustiti sled za zanamce. Imam sina Marka in moj namen je bil, da bi bil srečen v življenju, ne nujno v smislu, da bi bil dober menedžer ali uspešen podjetnik, ampak srečen in zadovoljen kot človek. Želela sem, da bi postal dober računalničar, a se je usmeril v druge vode. Končal je Freudovo akademijo na Dunaju in postal psihoterapevt. To je bila ena moja izpolnjena želja. Najbolj vesela sem bila, ko sem zvečer utrujena prišla domov in mi je po nekem dogodku iskreno dejal, kako ponosen je name. To je eno najlepših poplačil za vse.”

Irena ima za seboj res veliko zanimivih zgodb. Prosila sem jo, da deli z nami eno, ki jo je zaznamovala. “Nekoč sem delala v gradbenem gigantu Pionir, na vodstvenem delovnem mestu. Podjetje je po spletu okoliščin propadlo že v nekdanji Jugoslaviji in ostala sem na cesti. Takrat sta se zgodili zame dve prelomni stvari. Najprej radost in sreča, da sem dobila v roke mikrofon, ki me je že v mladih letih zaznamoval, sedem let tudi na radiu, da sem začela sem delati televiziji. Nato pa šok, ker je propadel gigant, v katerega sem dajala svoje življenje, podjetje, v katerem sem delala na vodilnem področju marketinga in piara. Ko se je podjetje z več kot 5000 zaposlenimi zapiralo in sem na televiziji, ki je bila takrat še lokalna, začela delati za skromno plačo, mi je bilo nerodno. Z izjemno dobro plačanega delovnega mesta sem šla na precej manj plačano delovno mesto, tedaj kot vodje marketinga. Me je pa samo delo izpopolnjevalo. Imela sem vizijo, kaj vse bi lahko naredila. Korak za korakom se je majhna lokalna televizija razvila v osrednjo regionalno televizijo v Sloveniji. Zaznamovala, v negativnem smislu, pa me je politika. Politika je bila zelo grda stvar, ki je imela dva obraza. Enega iz oči v oči in drugega zahrbtnega. Pišem knjigo, v kateri bo marsikaj razkritega, v kateri se bo zagotovo tudi marsikdo prepoznal.”

dsc_2277

“Kot medijska hiša pozornost namenjamo vsem, ki so vpeti v naš televizijski program. Nikoli ne moreš sodelavca tako dobro plačati, kot mu lahko izkažeš pozornost še na kakšen drugačen način. Tudi okolje ti to na nek način vrača. Na podlagi Viktorjev sem se lotila svoje akcije, to je Ekranov popularnosti TV Vaš Kanal. Na ta način sem želela nameniti pozornost našim ustvarjalcem programa in regiji. Gledalci so lahko glasovali za naj voditelja, naj oddajo, naj dogodek in tudi za mladega talenta v našem prostoru ter za življenjsko delo. Nepozabno doživetje je bil dan, preživet z našim nagrajencem za življenjsko delo, Tonetom Pavčkom. Šli smo na njegov dom. Lahko povem, kako je bilo, ampak to moraš doživeti, tega ni mogoče opisati. Rekel mi je: ”Če bo v življenju še tako hudo, delaj s svojo glavo in hodi po svoji poti, če tako čutiš, da je prav. Svoje odločitve sprejmi sama.” Kot osebnost me je zelo zaznamoval. Ko je prejel nagrado za življenjsko delo, je v zahvalo napisal pismo z neizmerno prežeto energijo, ki ga še danes hranim. Škoda, da danes ne pišemo več na roke. Ko pišem poslovnim partnerjem ali ko se zahvalim za sodelovanje, vsaj ime in priimek še vedno napišem na roke.”

In od kod črpa moč? “Od pozitivnih ljudi. Zelo verjamem v energije. Nekateri ljudje nas izčrpajo, drugi nam dajejo energijo. Tako mi moč jemljejo ljudje, ki so negativni in z vsem nezadovoljni. To mi neizmerno ruši energijo, zato se jim poskušam izogibati. Vsako jutro vstanem zgodaj, grem v gozd, kjer imam svoje drevo in ga objamem. Moč črpam tudi ob svoji družini, ki mi vedno stoji ob strani. Ljubim naravo, gore, reke, gozdove in morje. Nekoč si želim več časa preživeti tam.”

dsc_2303

“Cilji in želje za v prihodnje? Želja je vedno ogromno. Na nek način bolj živim za današnji dan. Osebna želja je, da bi ostala zdrava, poslovni cilj pa, da bi se naša medijska hiša ohranila v slovenskem prostoru. Medijska strategija v slovenskem prostoru je katastrofalno zasnovana nobenega posluha ni za status posebnega pomena, kot ga ima naša medijska hiša. Moja želja je, da bi to na nek način ohranili in bi lokalne skupnosti prepoznale, kako pomembna je takšna programska shema za ljudi in tukajšnje življenje. Trenutno je v naši medijski hiši izjemno dobra ekipa. Želim si, da bi takšna tudi ostala, da bi s to energijo še naprej skupaj ustvarjali dobre zgodbe in puščali pečat. To je poslovni cilj. Moj osebni cilj pa je, da bi preostanek življenja preživela na barki ali ob morju. Tudi ko sem na morju, v gorah ali pod jablano doma, zasebno ali poslovno, imam pri roki tablico ali računalnik in tam pišem, ustvarjam. Pravzaprav so vsi moji projekti, prireditve in dogodki, ki jih je ogromno, nastali zunaj medijske hiše. Veliko jih je nastalo prav na morju. Nemalokrat se tja odpeljem zjutraj, zvečer ali naslednji dan pa se vrnem domov z zasnovo novega projekta.”

Srečanje z Ireno mi je dalo misliti o mojem lastnem življenju. Še kako drži, da kljub vsem pozitivnim dogodkom in pogumnim dejanjem, ki so peljala v globlje razumevanje in rast duše, pademo kdaj tudi v temo. To je popolnoma naravno. Edina past je lahko, da tam tudi ostanemo. Če si obremenjen s spomini preteklosti, živiš na minimumu. Ne živiš življenja s polnimi pljuči. In ko začneš odslavljati prah, vzplamti ogenj – živ in mlad. Ko začneš na življenje gledati kot na igro, se razblini vse breme našega srca. In šele takrat resnično živimo. S svojimi pljuči.

Kot avtorica oddaje Pravi ključi za nagrado povabi nagrajenko k sodelovanju pri nastajanju ene od prihodnjih oddaj. Videla bo, kako oddaja nastane, kakšna je organizacija, logistika, kako poteka pogovor z gostom, ki bo v tej oddaji nastopal, kakšna ekipa je potrebna, v kakšnem studio delamo, kako je na terenu … Spoznala bo našo televizijo, ljudi, energijo…!

Kako do nagrade? V komentar na FB ali spletni strani napiši odgovor na vprašanje ALI ZNATE POSLUŠATI SVOJO INTUICIJO? Izmed vseh komentarjev bomo izžrebali eno od vas. Veliko sreče:)

©Lucija Smolnik

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s