SILVESTRA PERČIČ solastnica plesne šole Kazina, nežna, mirna in notranje uravnotežena, mama in voditeljica uspešnega podjetja, ki živi svojo sanjsko službo ter ženska, ki z zelenim dežnikom pleše skozi življenje ©Lucija Smolnik

“Sem Silvestra Perčič in se zelo dobro počutim v svoji ženski koži.” Tako se predstavi direktorica najstarejše plesne šole v Sloveniji, ko začnemo pogovor. “Sem tudi mama in ponosna sodelavka ekipe Kazina, ki jo tudi vodim. Svoje vodenje jemljem bolj kot neko čast, ki jo imam, kjer v bistvu spremljam soustvarjanje svojih sodelavcev in skupaj z njimi hodim po tej plesni poti. V Kazini sem že 35 let. Na začetku kot plesalka v standardnih latinsko ameriških plesih. Potem sem v obdobju študija začela poučevati.” Ko je prekinila s tekmovanji, ji je postalo dolgčas, zelo je pogrešala ples. In potem se vzporedno začela ukvarjati tudi z organizacijo in tako pristala v organizacijskem delu. “Čeprav sem celo življenje govorila, da ne bom delala pisarniških opravil in da finance niso moja stvar, počnem veliko tega, kar sem rekla, da ne bom nikoli v življenju počela (smeh).” Ampak kljub vsemu uspeva ne glede na delo s papirji, vzdrževati stik s sodelavci pri plesu.

“Plešem? Za dušo čedalje manj, ampak čedalje bolj pogrešam ples. Plešem takrat, ko naredim kakšno individualno uro, če kdo od sodelavcev ne more, ali pa tako, da vskočim nadomeščati kakšen tečaj. Drugače pa ne, ker vse ne gre.” Včasih pa je veliko plesala. “Plesala sem do 6. meseca nosečnosti. Takrat sem še zelo aktivno učila in se ukvarjala z organizacijo. Z rojstvom otrok pa se je nekako spremenil ritem. Nakar se je bilo potrebno odločiti, dati neko prioriteto delu ali otrokom in družini. Tako sem se bolj posvetila organizaciji in vse bolj opuščala ples. Vse hkrati ni šlo.”

dsc_5252

“Kot otrok sem imela srečo, nekateri danes bi celo rekli, da smolo. Sama še vedno mislim, da sem imela srečo, ker nisem bila v vrtcu. Pazila me je gospa, ki sem ji rekla mama. Bila je iz Oplotnice. Kar velik del počitnic in dopoldnevov sem preživela z njo. Z njo sem kuhala, pletla, kvačkala, šivala oblekice. Tudi, ko smo se igrali na dvorišču, se je vse vrtelo okoli dojenčkov, preoblačenja, urejanja. Spomnim se, da sem tekala okoli vseh vozičkov, ker sem si grozno želela sestrice ali bratca, ki sem ga potem tudi dobila (smeh). Ta del mojega življenja je bil najbolj brezskrben. Moj prvi stik z vrstniki v osnovni šoli pa je bil majhen šok. Ampak otroštvo in najstniška leta so bila lepa. Spomnim se, da smo večino prostega časa preživeli na dvorišču, igrali ping pong, košarko ali pa kartali. Zelo veliko je bilo druženja.”

Silvestra si je želela postati zdravnica. “Imela sem zelo dobro začrtano pot. Ves čas sem se spraševala, ali je to nekaj, kar sem si narisala v glavo, če sem to res jaz. Študirala sem medicino in na koncu študija sem se odločila za ples (smeh). Ves čas študija sem plesala, nikoli nisem izgubila stika s plesom. Ves čas sta bili to moji vzporedni poti in do konca nisem vedela, kaj naj naredim. Vedela sem, da bom morala enkrat izbrati. Naenkrat sem se morala odločiti in sem se odločila za Kazino. Ni mi žal. To so bile moje sanje! S plesom sem se vedno dobro počutila. Ne rečem, da se z medicino nisem, mi je bila všeč, bilo je zanimivo, bil je izziv, v plesu je bila še duša. Kjer je še danes.”

dsc_5236

“Pri plesu ne moremo govoriti samo o gibanju,” pravi Silvestra. “Če gledam Kazino, govorim o nenehni rasti celega tima, o razmišljanjih, ki se vedno znova porajajo, o raziskovanjih, tudi pri posameznikih, ko gredo malo ven iz čistih tehnik posameznih plesov, ki širijo svoje meje in tako tudi skupne. Ples je živa tvorba, ki nima konca. In vseeno je, kam greš, na področje psihoterapije, joge… v bistvu čedalje bolj ugotavljam, kako so stvari povezane tudi s plesom. Je pa ples ena temeljnih stvari, ki jih znamo čisto premalo izkoristiti za boljše življenje.”

“Zagotovo me izpopolnjuje materinstvo. Imam dve krasni najstnici, čisto različni, kar je izziv. Čedalje bolj spoznavam, da se lahko od otrok največ naučimo, dnevno mi postavljata preizkuse in izzive in bolj, ko hodim okrog z odprtimi očmi, bolj mi postajajo izzivi zabavni. Tako, da je to izkušnja, za katero sem res izjemno hvaležna. Ta možnost, ki nam je ženskam dana, da nekaj zraste v nas in spremljamo otroke na njihovi poti, ki je čisto različna od naše, to je nekaj najlepšega, kar se ti lahko v življenju zgodi.” Materinstvo je bilo tudi tista prelomna točka v njenem življenju. “Takrat se je potrebno malo ustaviti in dati svoj fokus drugam, najti novo ravnotežje. Bilo je obdobje, ko je bilo zelo težko. Ko je šla najstarejša v šolo. Dokler je hodila v vrtec, je šlo, potem pa je bilo potrebno vse organizirati. Urnik, ki ga imamo mi, je čisto drugačen. Bilo pa ga je potrebno pretvoriti v urnik, ki se prilagaja otrokovim potrebam. To pa je bilo samo prilagajanje in iskanje lukenj, dostikrat funkcioniranje na ‘avtopilota’, ker drugače ne vem, kako bi vse zvozila.”

“Ko sem začela voditi plesno šolo, se k sreči nisem zavedala odgovornosti, vodila me je intuicija. Dostikrat si rečem, da je bilo to zelo dobro, ker res ne vem, če bi se danes za to odločila. Ampak celotna ekipa je bila zagnana. Bili smo mladi, imeli smo želje, imeli smo voljo, imeli smo ideje in nekako je vse teklo. In če kdaj ni čisto gladko teklo, je vseeno nekako šlo (smeh). Zdaj pa mislim, da sem že v letih, ko se vračam k intuiciji. Tudi bolj izbirčna sem in se odločam za stvari, ki so mi blizu in puščam stvari, ki so mi manj blizu. In ker so časi danes drugačni, je potrebno biti še bolj kreativen, da zadržiš vse skupaj. Ampak nekako gre, predvsem z zaupanjem vase in v ekipo, ki res dobro dela.”

Silvestra pravi, da ni tip vodje, ki bi imela govore (smeh). “Sem njihova sodelavka in koordinatorka aktivnosti. Sploh ne vem, če sem kakšen silen motivator (smeh). Pustim jim, da delajo po svoje. Vsak med nami je tako poseben in tako drugačen, da nas je nemogoče spraviti v kalup. S tem bi samo ubijala kreativnost, dobro voljo in sposobnosti, ki jih imajo. Naši trenerji imajo toliko izkušenj, da znajo najbolje voditi in prepoznati talente ali frustracije. Saj vsi vemo, da ko vstopiš s strahom, potrebuješ najboljše, da se lahko začneš razvijati in tisti, ki imajo največ izkušenj, to tudi najbolje prepoznajo. Moja naloga je, da jih vsake toliko spomnim, da smo ekipa, da jih poslušam, kaj si želijo, kam želijo svoje življenje in delo peljati in poskušam temu slediti. Včasih se lahko prilagajaš, včasih pa se tudi ne moreš.”

dsc_5256

“Življenje je pot v nekem trenutku časa. Kakšna je ta pot in kakšno si izberemo, je naša stvar. Če ga živimo z zavedanjem sebe in ljudi okrog nas, z neko čuječnostjo, mislim da ga lahko zares polno živimo, sicer pa tudi nikoli ni prepozno ponovno začeti. Da poučujem, povezujem in se učim. To je moj življenjski namen. To je tisto, kar počnem že celo življenje, srkam znanje ob delu in situacijah, ki jih doživljam.”

“V zadnjem času opazujem še samo sebe in ljudi okoli sebe. Priznam, da imam veliko dela s tem (smeh).”
Silvestra Perčič

“Spomnim se zanimivega dogodka. Moja mlajša hčerka je prišla iz treninga stepa in rekla, da čez en teden potrebujejo zelen dežnik, ker bodo vadili točko za nastop. Jaz sem v tistem tednu pozabila na dežnik in zjutraj, ko sva se peljali v šolo, me je vprašala, ali sem pozabila in kaj bom naredila, ker zelenega dežnika verjetno ne bom dobila, saj so jih njeni soplesalci že vse pokupili. Rekla sem ji, da bo pač en teden vadila s črnim dežnikom, v tem času ga bom pa jaz že kje dobila. V trgovini, na internetu ali pa že kje, če ne, bo pač z neba padel (smeh). Tisto popoldne sva se peljali po naši ulici, tik po dežju, in na tleh je ležal odprt zelen dežnik. Hčerka mi je rekla:”Mami, poglej dežnik!” Takrat sem si rekla, da če mi je z neba padel zelen dežnik, se mi lahko uresniči ve, kar si zamislim, vse, kar si želim.

Verjamem v energije. Prvič sem jo začutila, ko sem plesala v paru, ko sem začutila energijo soplesalca. Čedalje bolj vem, da smo neka zgoščena energija, ki skupaj kreira ta svet.”
Eden izmed konkretnih ciljev je to, da plesna šola zadrži prostore v stavbi Kazina. Tam so naše korenine, tam je naša plesna šola zrasla. Zagotovo pa je naša vizija, kar se poslovnega dela tiče, da znanje koreografov in plesalcev prenesemo na odre, na festivale. Mislim, da smo premalo naredili za to, da bi nas prepoznali kot kreativne plesne ustvarjalce in pravo akademijo plesa. ”

Vsake toliko gre na Šmarno goro, obožuje pa tudi sneg in sonce. “Res grem rada na morje. Brez morja in sonca ne gre naprej (smeh). Doma imam tudi dva psa, Tibetansko terierko in še enega najdenčka, verjetno čivavo (smeh). Tudi onadva doprineseta k temu, kar rada počnem. Rada pogleda tudi kakšno predstavo, še posebej plesno. In rada se najde v pesmi My Way Franka Sinatre, ki jo spremlja že od mladosti.”

dsc_5260

“Ples je aktivnost, ob kateri lahko razvijamo še druge svetove. O tem premalo govorimo. Govorimo o osebni rasti. Da znamo poiskati igrivost, otroškost, sprostitev, ki nam omogočajo, da naredimo karkoli v življenju. Vsakič, ko nastane predstava, je vse kakor dim. Greš čez cel proces: odločanja, nastajanja, rasti in rezultata. Predstave, ki jih delamo, niso delane s ciljem, da bi bili to komercialni zaslužki (nimam nič proti), ampak so izziv, ki ga s poučevanjem in na tekmah ne bi dobil. Brez predstav ne bi rastli.”

Silvestra je tako nežna ženska. Zelo ji prostoji mir, ki seva iz nje kot neka srebrna tančica. Ko spregovoriš z njo, si ne moreš kaj, da ne bi tudi sam vklopil gumb ‘notranji mir’. Želja ali resničnost? Po malo obojega. Sami smo tisti, ki odločamo. Sami smo tisti, ki pustimo, da življenje pač teče in mu samo sledimo, kamor se obrne, ali pa življenje ustvarjamo in tudi zato kdaj najdemo zelene dežnike, ki čakajo, da se vsaj za trenutek ustavimo in se globoko zahvalimo. Za dih. Življenje. Moč.

dsc_5220

Silvestra podarja vstopnico za predstavo Željka Božića Sanjska služba. Sanjska služba je zgodba, ki govori o tem, da si dejansko sami izbiramo pot, po kateri bomo v življenju šli.

Kako do nagrade? V komentar na FB ali spletni strani napiši odgovor na vprašanje KAJ JE TVOJA SANJSKA SLUŽBA? Izmed vseh komentarjev bomo v petek izžrebali eno od vas. Veliko sreče:)

©Lucija Smolnik

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s