Tadeja je glasbenica, skladateljica, a v prvi vrsti dirigentka. Na Pedagoški fakulteti v Mariboru je tudi asistentka, vodi več zborov, med njimi Akademski pevski zbor Maribor. Igra klavir, violino in cerkvene orgle. “No, zraven vsega tega pa sem še mati, partnerica in prijateljica. In vse skupaj usklajevati je pa spet svojevrstna umetnost. Včasih komponiram tudi, ko grem na vrt po solato (smeh). Sem res ena taka unikatna umetniška duša, ki se zamisli v tisti svet znotraj sebe. Tako se večkrat zgodi, da pozabim na ostale stvari (smeh). Bolj sem fokusirana na glasbo in umetnost, bolj sem na drugi strani pozabljiva, tudi večkrat kaj izgubim. Ljudje okoli mene so se že navadili, da nosijo stvari za menoj in pazijo, da česa ne izgubim, da se jaz ne izgubim (smeh).”

Živi v Radljah, na Havajih (smeh). Tako so prebivalci naselja sami poimenovali kraj. “Tu imam res mir za ustvarjanje. Ta tok ustvarjanja in dela, povezanega z glasbo in zborom, je pri meni zelo močan. Včasih razmišljam, da bi si mogoče morala vzeti vsaj kakšne pol urce na teden samo zase, za svoj osebni mir in zdravje. Pa mi nekako ne uspe. Ker res zelo rada delam. Vodila sem že vse vrste zborov, od otroškega, mladinskega, upokojenskega, vokalne skupine, odrasle zbore, ampak najbolj sem se nekako bala imeti študentski zbor. Ko sem sprejela funkcijo dirigentke v APZ Maribor, sem na začetku imela res tremo, zdaj pa moram priznati, da najbolj uživam. Pod mojo taktirko poje 50 študentov. A ni to super občutek!”

Že kot majhna punčka je prosila svojega 13 let starejšega brata, ki je takrat že obiskoval glasbeno šolo, da jo nauči igrati klavir. “Ampak ni imel potrpljenja z mano. Če si nisem že takoj zapomnila vaje, je kar obupal. Igral je tudi v orkestru RTV Ljubljana. Vse njihove prenose koncertov sem tako gledala doma po televiziji in zraven dirigirala. In ker ni imel potrpljenja z mano, sem se že takrat odločila, da bom nekoč jaz pisala skladbe in on jih bo moral igrati (smeh). Sem si pa že kot majhna izmišljevala melodijice in besedila. Nisem si pa takrat niti upala razmišljati o študiju kompozicije. Veliko ljudi mi je med šolanjem reklo, da je to zelo težak študij, da sprejmejo enega ali največ dva študenta in si naj to čim prej izbijem iz glave. In sem se zato odločila, da bom pač igrala klavir. V srednji šoli pa sem en dan, ko sem vadila solfeggio dobila pravi napad skladb. Nisem se mogla umiriti. Zato sem za pomoč prosila profesorja, ki je poučeval harmonijo in kontrapunkt. Skupaj sva nato te skladbe zapisala. In to je bila prelomna točka v mojem življenju. Na koncu sem pristala na študiju kompozicije.”

Tadeja pravi, da skladbe nekako zorijo v podzavesti in neki neznan trenutek planejo na dan. Tega ni moč nadzorovati. Potem jih po obrtniško prepisuje, popravlja, dopolnjuje in orkestrira. Pa vendar skladbe dozorevajo, ko o njih ne razmišlja in počne povsem druge reči.

Tadejin stil skladb, ki jih piše, je zelo poseben. Ima neki svojstven občutek združevanja klasike z moderno glasbo. “Zdaj sem v obdobju, ko iščem novo pot. Sem na enem razpotju, ko bo začelo nastajati nekaj novega. Do sedaj pa ja, tisto tonalnost, ki je že skozi zgodovino bila, nisem hotela zavreči, sploh pri zborovski glasbi. Mi je pa ta moderna, avantgardna smer tudi zelo blizu. Poskušala sem najti skupni jezik, da se obe smeri v skladbi med seboj dopolnjujeta. Tudi s tujino je že večkrat sodelovala. Trenutno piše skladbe za Vocal Forum Graz. Sodeluje še pet skladateljev iz drugih držav Evrope. S tem projektom se bodo prihodnje leto predstavili na enem največjih zborovskih tekmovanj v Evropi.

Zdaj se je nekako našla v študentskih vodah. “Ob glasbi pevcem in ostalim študentom poskušam prenesti še napotke za življenje, kar pač jaz premorem. Naučim jih vse, kar znam. Na primer kakšne vaje sproščanja in koncentracije, ki jih bodo večkrat v življenju potrebovali. Če bodo vsaj drobec tega odnesli, sem že veliko naredila.”

“Življenje je takšno, kot si ga narediš sam. Kot radi rečejo, lahko imaš nebesa ali pekel na zemlji. Verjamem, da lahko vedno začneš na novo, če se kaj zalomi. Je pa življenje tudi polno preizkušenj. Se mi zdi, da jih dobiš toliko, kolikor jih lahko preneseš. Cenim tiste, ki se po hudih preizkušnjah znajo pobrati. Najbolj pomembno pa je, da delujem z ljubeznijo. Da vse, kar počnem, delam z ljubeznijo. Če to, kar delaš, rad delaš, potem izžarevaš neko ljubezen in toplino in so tako tudi vsi ljudje okoli tebe srečni. Lahko bi rekla, da je to odgovornost vsakega posameznika. Najti tisto, kar te veseli, kaj rad delaš in da si tudi odgovoren do svojega telesa. Tako jaz jemljem življenje.”

“Karkoli v življenju počneš, če to delaš z ljubeznijo, potem si dejansko zmagovalec svojega življenja.”

Tadeja Vulc

Tadeja je tudi mamica. “Ko sem postala mama, sem ugotovila, da se prioritete v življenju malo spremenijo. Naenkrat je otrok središče tvojega vesolja. Pa vendar sem po dveh letih občutila v sebi nemir, imela sem občutek utesnjenosti, kljub vsemu lepemu nisem bila srečna. In dobila sem pravi napad komponiranja. To glasbo, ki jo nosim v sebi, moram dati na papir, drugače je v meni preveč nemira. Tudi z otrokom se ne moreš igrati in uživati, če sam nisi srečen. Zato je na tebi, da najdeš to svoje poslanstvo in ga v čim večji meri živiš. Danes vemo, da predvsem veliko žensk živi v nekih kalupih. Pa vendar si lahko tudi znotraj teh najdejo neko svobodo. Si moraš pa včasih priznati tudi, da kaj delaš narobe. Saj ni treba komu drugemu to priznati, sebi moraš, da lahko začneš iskati nove poti.” Sama poskuša čim bolj živeti svoje poslanstvo.

O uspešnosti ne razmišlja kaj veliko. Tudi svojega poklica nikoli ne jemlje iz vidika tekmovalnosti. Zelo je razočarana, ko ugotovi, da drugi njo pa jemljejo na tak način. “Na uspešnost bolj gledam iz vidika, koliko se ljudje radi družijo z menoj. Da ostanejo tudi po koncertih. Lahko požanješ velik aplavz in dobiš zelo dobro glasbeno kritiko, v resnici si pa sam. To zame ni uspešnost.”

Danes je tudi v glasbi veliko tekmovalnosti. “To se spodbuja že otoke v šoli in nenazadnje tudi v glasbeni šoli. Da si čim boljši na tekmovanju. Jaz pa v zadnjem času bolj spodbujam, da pokažeš, s kakšno ljubeznijo nekaj delaš. To ljudje začutijo. Če uživaš in daš noter čustva, vso svojo energijo, se jih mora glasba dotakniti. Ni potrebno z nikomer tekmovati. Otrokom bi položila na srce, da naj ne ustvarjajo zgolj in samo iz tekmovalnosti. Naj delajo s srcem.”

 

Vprašanje, kako je razmišljala, ko je bila mlada, jo je zelo presenetilo. “Ugotovila sem, da nisem več mlada, če me to sprašuješ (smeh). Glasbeni kritiki o meni vedno pišejo kot o skladateljici mlajše generacije. Sem navajena biti mlada. Torej, že od malega sem stremela h glasbi, k temu občutku, ki ga doživiš, ko jo izražaš. S tem, da zdaj to pač bolj zrelo doživljam.” Pove mi svojo izkušnjo na odru, ko so se z APZ Maribor v juliju letos udeležili tekmovanja v Debrecenu na Madžarskem za Grand prix Evrope, kjer so dobili prvo nagrado pri mešanih zborih, Tadeja pa je dobila nagrado za interpretacijo sodobne glasbe. “Zgodil se mi je največji čarobni trenutek na odru v mojem življenju. Ko smo prišli z odra, nas je večina jokala. Ta pianissimo. Kipeč, trepetajoč, mehkoben zven. Kolikor gre tiho. Ko smo končali, je bilo vse napeto. In šele čez nekaj sekund je vsa dvorana vdihnila. Glasba, ki teče, ki ima svoj element trajanja, ta umetnost, da dejansko ujameš pevce in poslušalce v to čarobnost, da čutiš, kako dihajo s tabo. To je magično. Če se ti v življenju zgodi en tak trenutek, je dovolj.”

Tadeja se rada poheca in pove, da če bi se še enkrat rodila, bi zagotovo drsala. “Ne, nič mi ni žal v življenju. Oče in mama sta mi hitro umrla. Mama zdaj pred štirimi leti. Do nedavnega mi je bilo žal, če bi ji mogoče še lahko kako pomagala s tem, kar danes več vem. Bila je res hudo bolna in ob vsej zdravstveni oskrbi sva iskali tudi alternativne oblike zdravljenja. Pa si mislim, če bi to takrat vedela, bi ji mogoče pa lahko še kako pomagala. Pa vendar, človek se mora enkrat sprijazniti. Je že moralo biti tako. Življenje že poskrbi, da pravi trenutek srečaš prave ljudi. Za nekaj je to, kar se ti zgodi, dobro. Je pa včasih težko in šele čez leta vidiš, zakaj. Takrat ne more razumeti. Življenja in smrti v resnici ne moremo nikoli doumeti. Bi pa mamo še rada kaj vprašala. Sploh ko smo v najstniških letih, se nam vsak mamin nasvet zdi nepotreben. Ampak še zdaj jih vse vem in jih tudi upoštevam v svojem življenju.”

Verjame v pozitivnost. Če si pozitiven, če deluješ iz ljubezni, potem zmoreš in pritegneš prave ljudi. “V bibliji sem nekoč prebrala, da če imaš toliko vere, koliko je veliko gorčično seme, potem lahko tudi goro premakneš. To je pa res tako zelo malo. Če verjameš v svoj cilj in želiš to narediti, potem boš to naredil. Samo verjeti moraš. Iz tega jaz črpam moč.”
Pri vseh komponiranjih jo spremlja kava. Drugače pa ima zanimivo navado pred tekmovanji in večjimi koncerti. “Ubadam se s števili. Štejem korake, takrat morajo biti vsa števila neparna, na primer številka sobe, v kateri spim. Za kakšne druge rituale pa mi zmanjka časa.”

 

Zadnje čase razmišlja o glasbi kot o terapiji. “Želim napisati skladbe, ki bi zdravile ljudi. Drugače pa sanjam, da bi izumila, kako narediš, da čas teče počasneje (smeh). In moji pevci iz APZ Maribor me hecajo, da naj napišem skladbo posebej za njih.”

Tadeja je res čudovita ženska. Imela sem to čast, da sem v zboru pela kar nekaj njenih skladb, še več pa jih poslušala. Če se spomnim dneva, ko sva se spoznali (skupaj sva imeli sprejem pri županu v Radljah ob Dravi kot najboljši učenki osemletke), in če kot presečnico dam današnji dan, ko skupaj pijeva kavo in se pogovarjava, lahko rečem samo:” Kapo dol Tadeja!” Resnično občudujem tvojo povezanost same s seboj in način, kako to svoje notranje bogastvo preslikaš v čarobnost na odru. Ob vsem tem pa ostajaš skromna in preprosta. In naj ti zaupam še nekaj, s čimer se bodo zagotovo strinjali tudi tvoji, da si že izumila, kako čas teče počasneje. Ustvarila si glasbo. S srcem.

Vemo, da veliko žensk piše pesmice, mogoče svojemu dragemu kdaj kaj napišete, ga želite presenetiti ob poroki, ali pa pišete samo tako za svojo dušo. Tadeja bo uglasbila vašo pesem in jo v tej sezoni uvrstila na enega izmed koncertov. In ti, draga avtorica, si lahko celo izbereš, ali želiš priti na kakšno vajo, ko vadijo tvojo pesem, na koncert, na kavo. Kaj ni to top nagrada? Hitro pisati:)

Kako do nagrade? Besedilo pošlji Tadeji na mejl tadeja_vulc@yahoo.com in v komentar na FB ali spletni strani napiši naslov pesmi. Izmed vseh komentarjev bomo v petek izžrebali eno od vas. Veliko sreče:)

©Lucija Smolnik