“Bom kar na začetku povedala, da je od dneva odvisno, ali se počutim uspešna ali ne. Sem pa zelo vesela, da me vidita kot uspešno žensko in sta me povabili v to elitno družbo (smeh).”

Natalija živi v Mariboru. Je dotoktorica veterinarske medicine, poročena s “high school sweethart” in mama dveh punčk. Pika je njena klinika za živali in je, kot rada reče njen tretji otrok. Je ljudem in živalim prijazna veterina, njen slogan “Zaljubljeni v živali. Vi&mi.” pa izdaja njeno ljubezen do živali.

Pravi, da je vsa ta zgodba s Piko nastala, ker je nihče ni hotel. “Jaz sem hotela biti samo veterinarka in v Mariboru me nihče ni hotel. No, zdaj pa me imajo kot konkurenco (smeh). Resnično rada delam, kar delam. Dobro, da imam družino, ker resnično ne vem, ali bi zaradi sovje ljubezni do živali in tega, kar počnem, znala sploh kaj drugega početi. Nikoli nimam občutka, da grem v službo. Grem na Piko (smeh). Zame je to velika nagrada.”
Ko je diplomirala, je delala na Fakulteti za veterino na Kliniki za male živali. “Upala sem, da bom tudi naprej dobila mesto. Pa ga žal nisem. Bila sem žalostna. To, da nisem več delala v veterini, je zame bila res velika frustracija. Ugotovila sem, da biti priden in vedno samo priden ni vedno dobra lastnost.” Ko se ji je nato pojavila priložnost delati v farmaciji, jo je sprejela. “Mislila sem, samo malo, toliko, da malo pozabim na to svojo žalost. In ta malo je postal 5 let (smeh). Takrat sem zelo dobro zaslužila. In tako sem si lahko privoščila podiplomska izobraževanja s področja veterine doma in v tujini. Delala pa sem v popoldanskem času tudi v eni privatni kliniki.” Po petih letih pa ni več zmogla. To ni bila služba, ki si jo je želela, pojavile pa so se tudi težave, ker se kar ni in ni uresničila želja po otroku. “In ko sem se sprostila ter nekako zaupala, da bo vse v redu, pa je prišla Sara, moja prvorojenka, in hitro za njo še Aja.”

Natalijina ljubezen do živali se je rodila že v otroštvu. Ob fotografijah nama pripoveduje o svojem otroštvu, ki ga je spremljalo veliko živali. “Oče je bil nor na živali. Imeli smo male japonske pritlikave kure, grlice, kanarčka, zajca, goske, mačke, pse. Odraščala sem z živalmi. Verjetno sem podedovala to ljubezen do živali od očeta.” Najbolj smo se nasmejale ob zgodbi iz Natalijinega otroštva, ko je prababico za cel dopoldan zaprla v kurnik. “Stara sem bila kakih 5 let. Oče in mama sta bila v službi, prababica je bila moja varuška. Jezilo me je, da nam vedno pobira jajca s kurnika in plaši kure. In pod vtisom pravljice Janko in Metka sem se kratkomalo odločila in jo zaprla v kurnik (smeh). Rotila me je, naj jo spustim ven. Pa je nisem. Šele, ko je domov prišla mama, je odprla vrata. Ta zgodba me vedno nasmeje.”

Življenje razume kot večni izziv. “Življenje je vedno malo levo in malo desno, se pa vedno skušam spraviti na tisto svojo pot. Pomembno je, da imamo bolj pozitiven pristop do življenja. Sama nisem bila vedno pozitivka. Se mi zdi, da nas ta negativna čustva zavirajo in izčrpajo, da ne moremo naprej. Ni vredno kuhati zamer, se jeziti na druge ljudi, ni vredno gojiti sovraštva in maščevalnosti. To nam vzame čas in energijo, da bi nekaj kreativnega naredili zase.”

Svoj namen v življenju je torej našla. Delati dobro. “Trudimo se tudi dobro delati v širšem okolju, kjer živimo in delamo. Verjamem, da se dobro z dobrim vrača. In ne boste verjeli, velikokrat se celo zgodi, da se ti ljudje, ki so žival našli, jo posvojili za svojo, potem vedno tudi vračajo k nam. S tem sem dobila res dobro stranko, ki nam zaupa. Mislim, da so stranke vrednost podjetja in ne samo številke.” Tudi Piko so zasnovali na lepi misli Malega princa, ki ponazarja to, v kar verjamejo.

“Kdor hoče zdraviti in pomagati ljudem in živalim, mora to najprej delati s srcem.”

Natalija Hercog Gerbec

“Vsakič me nahrani tisti občutek sreče, ko prinesejo žival na rokah in potem čez nekaj časa odvihra z dvignjenim repkom. Potem vem, da delam prav. Veliko mi pomeni, da se mi ljudje zahvalijo, če tako čutijo. Še najbolj pa sem srečna, ko jih vidim, da se vračajo. To je največ vredno.”

Že v drugi nosečnosti je imela težave s križem. In pri Ajinih 9 mesecih je z napačno kretnjo sprožila bolečine in težave, ki so se končale z operacijo.“Takrat pa me je res bilo strah. Aja je bila stara manj kot eno leto, ni niti še hodila, Sara je komaj shodila, dva vozička, previjanje, hranjenje, jaz na pol pokretna in še Pika v nastajanju. Ti so bili res hudi časi. Ugotovila sem, da nas nič ne ustavi, če želimo uresničiti svoje sanje, samo bolezen. Če zboliš, pa nimaš kaj. Lahko si še ne vem kako želiš, lahko imaš ne vem kakšne sanje, dobre projekte, voljo, energijo, ampak če fizično ne zmoreš, ne gre.”

Zaveda se, da verjetno v življenju potrebujemo tudi manj prijetne izzive, da se premaknemo naprej. “Zadaj stojijo neka razočaranja in žalostnne zgodbe, ki pa te dvignejo na novih krilih. Prelomna točka v mojem življenju je bila, ko mi je mož Andrej nekega dne preprosto rekel: ”Dovolj je jamranja. Zdaj imaš priložnost, da sebi in drugim dokažeš, da to zmoreš. Če tega ne boš naredila, nikoli ne boš vedela, ali ti bi uspelo, ali ne.” In potem sem razmišljala, kaj pa se mi sploh lahko zgodi. Družina me podpira, otroci so malo zrastli, zdravje mi služi. No, pa dajmo. To je velik kompliment, da družina verjame vate. Če zdaj gledam nazaj, bi še enkrat naredilo isto. Če imaš idejo, če rad to počneš in če si zadosti trmast, če v to verjameš, zakaj ne. Daj si priložnost. Nikoli ne boš vedel, ali bi ti uspelo, če nisi niti poskusil. In ni neuspeh to, da ti ne uspe. Neuspeh je to, da nisi imel toliko poguma in to naredil. In če imaš možnost, moraš to narediti. Ni debate.”

Veterin je v Sloveniji kar veliko, je pa zelo malo žensk, ki imajo svojo lastno prakso. “To je še vedno moški poklic. Včasih je bil res potreben močan moški, ker je bilo delo v glavnem terensko. Potem pa smo začele zraven prihajati ženske, sploh ko se je začela razvijati ljubiteljska veterina. Bi pa še vedno rekla, da če pri zaposlovanju izbirajo med moškim in žensko, bodo raje izbrali moškega. Je pa zaposliti dobrega človeka, ki je srčen, predan in ki bo to rad delal, danes zelo težko. Me smo v celoti ženski tim. Še tisti moški, ki smo jih uspele najti, so pobegnili, ker niso navajeni tako pridno delati. En prijatelj mi je dal dober nasvet, in sicer je rekel, da ko bom iskala ljudi, jih naj ne gledam po tem, kar znajo, ampak po tem, kakšen odnos do dela imajo. Tega se še danes držim.”

Natalija pravi sama zase, da je zdravljen perfekcionist. “Otroci so me ozdravili (smeh). Sama s sabo nisem vedno v popolnosti zadovoljna. Vedno hočem boljše, vedno hočem več. Nikoli ne znam zadosti. To me žene naprej. Da sem vedno boljša. Da smo skupaj v Piki vedno boljši.”

Največja reklama je, da se ljudje radi vračajo. Zadovoljna stranka je najboljša reklama. “Kaj ljudje sploh potrebujemo? Nasmejan obraz. In da, včasih pač moraš dati tudi nasmeh na obraz in iti naprej. Pri delu z ljudmi si ne moreš privoščiti slabega dne.

“Tako, zdaj pa grem na morje (smeh). To sem si obljubila. Že od prvega dne.”

Če je Natalija prej bila povsem pasji človek (v dobrem smislu seveda:), je zdaj postala prava “cat lady”. Ko jo takole pogledam, očala kar lepo dopolnijo to podobo. Ko ti odpre vrata v svoj svet, si kratko malo brez besed. Od njene iskrene, tople ljubezni do živali. Že to, da se ti v pisarni nad glavo sprehaja prijazna oranžna kepa Erika, ki je bila najdenka v garaži, je dokaz, da Natalija res živi svoje sanje. In to čutijo tudi tisti, ki po naključju ali dobri besedi soseda zaidejo v Piko. Ženska, ki se zaveda moči, ki ti jih podari vesolje, ko se odločiš živeti svoje sanje, ima velik vpliv. In takšne ženske potrebujemo.

Natalija vabi eno izmed vas k sebi na Piko. Spoznaj delo veterinarke, preživi dopoldan v družbi živali in ljudi, ki imajo radi to, kar delajo. Za konec pa ob kosilu spoznaj Natalijo še bolje. Veliko modrosti skriva. In pripravljena jih je deliti s tabo. Obeta se torej “cat lady day”:)

Kako do nagrade? V komentar na spletni in FB strani napiši, koliko so vam živali pomembne v življenju, lahko pa tudi prilepite fotko s svojim ljubljenčkom. Izmed vseh komentarjev bomo v petek izžrebali eno od vas. Veliko sreče:)

©Lucija Smolnik