Ana je poklon ženstvenosti. Prihaja iz najlepših krajev Slovenije, s Krasa. Zase pravi, da je človek narave in kraških kamnitih hiš. Trdoživa in divja. Vedno se bori do konca kot tista kraška rožica, ki požene iz drobne razpoke v skali.

Njen namen je univerzalen namen, kot je za druge ljudi, da na tem izletu, ki ti je dan za nekaj let, se pravi v tem življenju, narediš nekaj dobrega. Da poskušaš narediti stvari bolje kot včeraj, živeti etično in moralno. Da si dober in čim bolj pripomoreš k temu, da so stvari boljše. “Moje unikatno poslanstvo pa je govorjenje, posredovanje informacij, učenje, razlaganje. Če pogledam nazaj, točno to delam že od malega in oba poklica moja sta takšna.”

Anino otroštvo je bilo lepo, v zelo lepih krajih, ki so jo zaznamovali. “Normalno pa je, da ko odraščaš, ti ostanejo travmatični družinski vzorci, ki jih je treba razdelat, ki te vedno znova opozarjajo. Mislim, da nima nihče popolne družine, tudi jaz je nisem imela, čeprav sem ji zelo hvaležna. Imela sem lepo družino. Bilo je ogromno smeha in veliko odličnih popotnic za življenje, na katere vedno znova trčim.”

Kot otrok je dostikrat ušla od doma. Trdila je, da ne skrbijo dovolj zanjo. “Nekje pri petih sem vzela eno culico, dala noter spodnjice in šla.” Tekala je po trtah in se vrnila domov z rano na očeh. Njene starše je seveda vedno skrbelo. Večkrat je ušla tudi na družinskem izletu v smislu upora, ker ji ni bila všeč lokacija, kamor so se peljali. “Kot otrok sem bila zelo trmasta in nesramna. Ljudi sem spravljala v zadrego. V trgovini sem hotela kupiti vse čokolade. Bila sem zelo uporniška, samosvoja in precej neukročena. So me imeli pa zelo radi. Nono mi je govoril “dohtarca”, ker sem tako rada govorila.”

Že kot mlada punca je bila zelo delovna. Še danes verjame, da poln urnik pomeni polno življenje. Se je pa zelo spremenil njen pogled na uspeh. “Včasih sem bila važna in sem si mislila, da sem uspešna. Zdaj sem se zelo umirila in si ne maram reči, da sem uspešna v smislu, biti uspešna navzven, za druge. Hočem biti uspešna zase, zelo globoko v sebi. Po nekih svojih merilih.” Če so bili prej v mladosti (op.a. Ana je še vedno zelo mlada, stara je bila rosnih 30:) bolj globalni kriteriji, so danes zelo detajlni. V smislu, da je vsaka njena oddaja uspešna, da je vsak trenutek v oddaji zelo premišljen, izpiljen, že skoraj popoln. Da se ne jezi na ljudi okoli sebe in se čim bolj poskuša preplaviti z dobrimi čustvi. “Vedno bolj se zavedam, kako važno je, da imaš res dobre misli. In ne samo, da kaj preberem ali napišem, ampak da se to tudi resnično trudim živeti.” Da ne opravlja in da ni sovražnica do ženske, ampak je njena prijateljica.

“Televizija je največja laž.” pravi Ljerka Bizilj. Televizija je iluzija in fenomen hkrati. Ne moreš blefirati. Ljudje te vidijo v dno duše. “Zelo zagovarjam več iskrenosti in resnice pred kamerami. Vidim ljudi, ki se kažejo kot popolne, pa so spodaj nekaj čisto drugega. Vidim ljudi, ki se smejejo, pa se v resnici ne smejejo v srcu.”

Ana je tudi učiteljica angleščine in nemščine. Ta poklic prav tako intenzivno živi. Predava, poučuje in prevaja. Vendar, če se ne spreneveda, obožuje delo na televiziji. To jo izpopolnjuje. “Nisem pa več tako naivno zaljubljena v televizijo kot sem bila pred leti, ker sem spoznala tudi njene krute plati. Ne vidim se za vsako ceno na televiziji. Če mi enkrat več ne bo všeč, ali pa če bom imela vsega dovolj, bom kar šla.”
“Poglavitnega pomena je, da se ukvarjaš sam s sabo. Če boš sebe izboljševal, se resnično opozarjal na vsakem koraku in resnično delal na sebi, se ti bo to z zelo veliko potenco vračalo. Jaz to verjamem.”

Ana ima svoje očiščevalne obrede, ki ji vrnejo energijo. Prvi in njen najljubši je narava in njeni kotički (ki naj ostanejo skrivnost:) “Včasih sem oboževala terapijo na konju. Jahanje ti vrne energijo, se napolniš, regeneriraš in popolnoma energetsko očistiš.” Zdaj, ko ima svojo družino pravi, da njeno dušico ozdravi sinček. Mora pa biti sama pripravljena to težo, ki jo prinese domov, odložiti. “Prav danes sem brala, da je Dostojevski rekel, da je duša ozdravljena takrat, ko se družiš z otroki.” Ampak njen pravi “ženski” obred je klepet z nonami. Tam se iz srca nasmeje čisto drugim, vaškim temam.

Kadar ji je res hudo, kljub vsem kavam in pogovorom, moč črpa iz sebe. V takih trenutkih ugotovi, da si na koncu vedno sam. Od nekje najde moč, ki jo potrebuje. V smislu te kraške skale, da ta zeleni listek požene ven. “Mora pognati in pika. Imam zelo močno notranjo motivacijo, se me vedno drži.”

“Jutranji ritual? Hm…hektika!” se nasmeje. “Nimam jutranjega rituala, zmeraj sem pozna, sploh takrat ko vstanem ob štirih zjutraj. Vsa ostala jutra pa vstanem, se oblečem, prepričujem sinka, da se obleče sam, v kopalnici je gužva…taka tipično slovenska jutra. Ni časa za nobeno molitev, pozdrav soncu, za Dalajlama misli. Bi pa to res rada počela…enkrat na stara leta.” In se smejemo vse.

“Vedno bolj iščem in zahtevam resnico. Kdor si upa biti res to, kar je, me popolnoma navduši.”

Ana Tavčar

Ana obožuje modo, rdečo šminko in vse, kar povzdigne ženstvenost. “Sisi je moj najljubši lik. Imam njen prstan, ki ga je nosila že nona, moja mama in zdaj jaz. In kaj je še najbolj zanimivo pri tej zgodbi je, da moja druga nona reče:”Ma kje si to dobila, jaz imam tudi tako Sisi, mi jo je prinesel moj nono z Dunaja.” In ta druga nona je imela isto Sisi, le kot obesek. In imam eno Sisi od prve none in drugo Sisi od druge none. Obema ju je prinesel mož, eni z Dunaja, eni iz Trsta.” Ko se človek pogovarja z Ano, lahko prav začuti, kako se zaveda svoje ženstvenosti.

“Slovenske mame nas niso navajale, da daš nekaj nase, da se pustiš razvajatati, da si zahtevna zase. Učile so nas, da moramo biti ponižne, tihe, se skrivati nekje v ozadju. Slovenska ženska je bila vedno ponižna, skromna, nevpadljiva, ne seksi. Če pogledamo italijanske ženske, so vzgajane ravno v obratnem duhu… femminile, sensualle… kar žarijo. Na televizijo želim pripeljati več tega. Dovolj je, da nas hočejo strpati v okvirje. Hočemo živeti svojo ženstvenost!”

Sanje, cilje in ambicije je poskušala popolnoma umiriti, na vse gleda bolj detajlno. “Moji cilji so taki majhni, pa vendar realni. Želim si, da zaprem minus na računu, da grem s sinom dostikrat kolesarit, pridem ponj prej, da je jutri oddaja vsaj tako dobra kot oddaja Ženska moč, da ohranim svoje obrede, grem na najboljšo italijansko kavo in lepo krotim to svojo ognejvito ovnovsko naravo. Želim si, da se bi manj prepirala z možem, da ne bi odgovarjala takrat, kadar sem jezna in bi to prej prespala.” Hkrati pa biti vse to, kar je. Se pravi, vseeno živeti kariero, izživeti sanje. Biti dobra z ljudmi, ki so ji najbolj blizu, mirno sobivati z njimi, biti etična in uživati vsak dan.

In v tem letu si želi dokončati doktorat iz nemščine. Jezikoslovje je njeno zdravilo. Kot kava:)

Kaj bi sploh rekla o Ani Tavčar, ko pa me bolijo trebušne mišice od smeha. Ana je poklon ženstvenosti. Nosi jo kot rdečo šminko sredi sončne Ljubljane. Kraška duša kipi skozi njene od burje razmršene lase. Energična. Simpatična. Inteligentna. Ognjevita. Ljubiteljica mode, kave, literature in kraške pokrajine, ki bo vedno bila boj med prizemljenostjo in sanjami v njenem neukročenem srcu.

 

Anina nagrada je DAN PO ANINO. Z odprto streho te bo odpeljala na njene skrivne kotičke (so skrivnost). Zelo ženstvena tura. Najprej na zelo ženstveno najboljšo kavo, od tu v čudovit park s pravljičnim gradom na pečini, tu je pristajala tudi Sisi in na koncu še na najvišjo točko in najlepšo v celem tržaškem zalivu, ki je pa duhovno svetišče.

Kako do nagrade? V komentar pod objavo napiši odgovor na vprašanje KAJ VIDIM, KO ZAPREM OČI IN SI PREDSTAVLJAM, DA SE VOZIM PO NESKONČNI CESTI Z AVTOM Z ODPRTO STREHO, VETER PA MI KUŠTRA LASE? V petek bo Ana izbrala nagrajenko!

Dajmo punce, pomlad je čas, da malo dvignemo svojo žensko energijo. Ker si zaslužimo. Samo zato:)

©Lucija Smolnik