“Ko zdaj pogledam nazaj, bi lahko rekla, da sem se celo svoje življenje pripravljala, da bom Varuhinja človekovih pravic.” Že kot mlado dekle je pomagala nemočnim otrokom okoli sebe, jih učila in spodbujala, da bi bili boljši. Kot študentka je živela v Ljubljani pri eni od njenih tet, ki je bila prostovoljka pri Rdečem križu. Takoj jo je pritegnila, da ji je pomagala. Že takrat je pazila otroke na Debelem Rtiču. “Danes si jih ne bi upala. Takrat pa sem imela 17 let in sem nekako drugače gledala nanje. Nisem se tako bala zanje. Danes bi videla tudi težave”

Takoj po srednji šoli je šla študirat pravo. Študij je hitro končala, se vmes poročila in imela prvega otroka že pri 23. “Če danes pogledam nazaj, sem pri 23. imela ‘pod streho’ že pravno fakulteto, 2 leti prakse, pravosodni izpit in svojo družino z dvema otrokoma.” Zelo je bila pridna, delovna in skrbna.

“Ko sem bila tožilka, sem pri 25. že šla na eno težko obravnavo. Obtožence so zagovarjali znani trije odvetniki. Spomnim se, da so ukradli krzno vrtoglavih vrednosti. No, sodnik me je pred senatom peterice vprašal, ali že imam pravosodni izpit. Ker sem bila tako mlada, so se mi malo muzali. Ampak niso vedeli, da sem se odlično pripravila. Vsi so bili obsojeni. S tem sem dobila veselje in moč.” Res je veliko delala, tudi ponoči. Tako se spomni, da jo je sin neke noči vprašal:”Mama, kaj je KZ SRS?” To jo je pretreslo. Slišal je namreč njeno diktiranje spisov.

Vlasta Nussdorfer je bila vedno zelo dovzetna za žrtve. Vedno je za vsakim storilcem tudi žrtev. Bila je predsednica Društva državnih tožilcev Slovenije in ustanovila Beli obroč Slovenije, društvo za pomoč žrtvam kaznivih dejanj.

“Naredila sem zelo veliko, tako da sem zadovoljna s svojim delom in življenjem. Mislim pa, da je zelo veliko uspešnih žensk. Ne zdi se mi, da bi bila kaj posebnega. Vsak mora ceniti svoje delo, vse kar naredi. Uspešen si lahko kjerkoli. Uspešni smo lahko tudi, ko doma dobro skuhamo, imamo lepo pospravljeno stanovanje. Pomembno je, da si najprej sam zadovoljen. Si pa lahko malo slabši ali pa malo boljši. Predvsem pa je pomembno, da nisi len.”

V življenju je vedno želela biti malo boljša. In predvsem je ni sram priznati, da nečesa ne zna. “Če ne znam, ne lažem svojim celo mlajšim sodelavcem, da vse znam. Reči, da o nečem ničesar ne veš, ni sramota. Se boš pa naučil in ti bodo pomagali. Saj ne moremo vsi vsega znati. Zato smo ekipa ljudi. Predvsem mladi veliko znajo in so nam lahko v podporo, če jih znamo prav motivirati.”

Verjame v dobre ljudi, da je več dobrih kot slabih. Ker če bi razmišljala, da je več slabih, bi bila žalostna. Verjame, da se bo pojavila rešitev, če je nastala težava. Če je eno, mora biti tudi drugo. “Res verjamem v to. Enkrat sem bila v zelo čudni situaciji, ko smo se selili. Moža ni bilo in sem prišla pogledat stanovanje. Mizar je rekel, če imam inštalaterja. Ni mogel priklopiti nobenega stroja. In sem ga šla iskat. Sem mislila vprašati v sosednjem frizerskem salonu. In stopim pred blok, kjer zdaj živim in naproti pride možakar. Brada, resen. In me gleda zaboden in reče: ”Gospa, a se vi mene spomnite?” Nisem vedela, kam bi ga dala. “Ja, takrat nisem imel take brade. Sem vodovodni inštalater. Pred 10 leti sem nekaj delal v vašem stanovanju. Grem v sosednji blok priklapljat naprave.” In je šel z mano. Delavci so onemeli. Smo vse tako uredili. Mož kar ni mogel verjeti. Zato verjamem, da ko nekaj rabiš, pride. A le, če si tako odprto naravnan. Lahko bi kar šla mimo tega gospoda. Lahko bi rekla, da ga ne poznam, šla naprej in vse zamudila.”

“Živi in pusti živeti.”

Vlasta Nussdorfer

“Sodobna ženska ima lahko težave, če dobi moškega, ki ničesar ne zna opraviti. Včasih so bile ženske v glavnem doma in so ‘stregle’ moške. Če pa greš v službo in delaš najmanj toliko ur kot moški, ne moreš priti domov in sama opravljati vseh gospodinjskih opravil. Zato sem tudi jaz svojega sina naučila delati. Očitno sem ga dobro naučila, ga snaha še ni vrnila (smeh)”

Na življenje gleda zelo optimistično. Preteklost je mimo in od nje ne moremo živeti. Prihodnost je neznanka. Jutri nas lahko ni več. Zato se ne obremenjuje ne s preteklostjo in ne s prihodnostjo. Pomemben ji je vsak dan. “Če je sonce, sem srečna, ker imam rada sonce. Če je dež, sem tudi zadovoljna, ker mora kdaj tudi deževati, da lahko posije sonce. Ne obremenjujem se z vremenom ali z lunami….mislim, da s temi stvarmi iščeš samo izgovore.”

Je zelo odprta za ljudi. Rada jih ima, rada ima njihove zgodbe in verjame, da če si sam dober, se ti dobrota vrača.

“Delo Varuhinje človekovih pravic je zelo naporno. Dotikamo se vseh področij življenja, na vse moraš biti pripravljen, poleg tega pa te s stoterimi vprašanji čakajo še novinarji. Vse, kar gledam po televiziji, je relevantno za naše delo. Zato raje sploh ne bi gledala televizije. Kadar ni nikogar doma, vedno gledamo Odmeve, pa tudi 24 ur zvečer, če le uspem. Enkrat letno si ob tem privoščim svojo ‘razvado’: burek. 
Včasih je dobro, da človek sploh vnaprej ne ve, kaj vse ga čaka. Če ne bi imela toliko življenjskih izkušenj, ne bi mogla tega dela opravljati.”

In zato je toliko bolj pomembno, pravi Vlasta Nussdorfer, da ne pozabimo drug na drugega. Konec koncev smo ljudje tisti, ki delamo. Tako sama zelo rada poskrbi za dobro vzdušje. “Vedno se potrudim, doma in v službi. Vsem zaposlenim na primer voščim za rojstni dan. Zelo rada sem pozorna. Taka sem bila že od nekdaj. Včasih so se mi na tožilstvu zahvaljevali tudi za darila, ki jih nisem jaz pustila. To mi je bilo celo všeč. Veliko sem jih naučila.”

Zelo rada razvaja tudi svoja vnuka. Kadar so skupaj, najraje pečejo pecivo in vedno počnejo kaj zanimivega. “Pri meni ni računalnika ali igric. Res se zabavamo. Je pa res, da ju zaradi narave svojega dela premalokrat vidim.”

Vlasta Nussdorfer opravlja sicer zelo resno državno funkcijo, vendar je kot ženska zelo zabavna, sproščena in sočutna. Njene otroško nagajive oči in čevlji z vzorcem tigra izdajajo veselost in odprtost življenju. Je pozitivka z globoko modrostjo. Takšno so jo ustvarile izkušnje, ki pa so, kot sama pravi, “odlična šola z drago šolnino”. Po srečanju z njo boste zagotovo še vedno vi. Le bolj plemeniti, modri in notranje bogati.

A nismo konec koncev zato na tem svetu, da drug drugemu bogatimo življenja?

VLASTA NUSSDORFER podarja svojo knjigo Abeceda življenja z njenim osebnim posvetilom. Abeceda življenja je knjiga o vrednotah…Majhna knjiga za veliko poslanstvo, kot je v svoji dobroti, plemenitosti in srčnosti velika njena avtorica. Tako o knjigi Manca Košir.

Kako do nagrade? V komentar pod to objavo ali pod objavo zgodbe na facebooku 55 women for 55 dreams izberi eno črko abecede in napiši prvo besedo, ki ti pade na misel. Kot na primer H – hvaležnost:) Knjigo podelimo v petek.
©Lucija Smolnik