Bernarda Škrabar je Štajerka, ki že nekaj let dela in živi v Ljubljani. “Ljubljana mi je zelo pri srcu že od nekdaj, Če se vsak dan voziš že samo do pisarn, kaj šele potem na operativnem delu, ti vožnja sčasoma postane odveč. Tudi podjetja, ki iščejo naše storitve, pogosto gledajo na potne stroške. Spoznala sem tudi, da zagotovo ne bi bila tako uspešna, če bi podjetje še vedno imela na Vranskem. Včasih imam občutek, da če te ni v Ljubljani, za večino ne obstajaš. Nekako smo preveč centralizirani. Sama nisem navezana na kraj, kjer delam in živim. Tega moja mama ni mogla nikoli razumeti. Pravi, saj si tukaj doma, tukaj si odraščala, ampak meni se ni problem preseliti v Maribor, Koper ali kamorkoli, tudi v tujino ne. Se navadim in zelo hitro prilagodim. Pri delu, ki ga opravljam, je to prednost.

“Kaj sploh delamo? Ljudje si večkrat ne znajo predstavljati, kaj počne zasebni detektiv. V večini primerov, to je v 90 do 95 odstotkih, so naše stranke podjetja. Največ preverjamo bolniške odsotnosti in preiskujemo notranje kraje. Tega je res veliko. Hkrati so to projekti, ki zahtevajo največ znanja in izkušenj. Do izraza lahko pridejo vsi naši aduti in to je naša dodana vrednost, ker smo res dobra ekipa. Je pa zanimivo, da večina ljudi misli, da je delo zasebnega detektiva samo odkrivanje varanja partnerja. Skoraj vsak, ki se mu predstaviš, najprej pomisli na to. Ampak tega jaz ne delam ali pa zelo redko. Priznam, sliši se zelo žgečkljivo, vendar je pri tem najbolj pomembno, da znaš stranki svetovati, kako naprej, kar pa je zelo težko. Če imate problem v službi, je težko, še težje je probleme reševati doma. Imate otroke, imate premoženje, dolgoletnega partnerja. Ali dam samo fotografije in samo potrdim, da partner res vara, ali pa grem še dlje od tega. Pri večini se s tem ljubezen konča, samo še boj za premoženje se nadaljuje. Je kar resna zadeva, bolj, kot se morda zdi na prvi pogled.”

Bernarda je znana tudi po tem, da je osebno varovala kar nekaj znanih osebnosti, med njimi Pink in Briana Adamsa. “Ja, to je bilo res zanimivo delo (smeh). In vidiš, da so tudi zvezde svetovnega kova ljudje, kot ti in jaz. To delo je zelo zanimivo. Ampak koga bi lahko varovala v Sloveniji? Tu tega skoraj ni, medtem ko je v tujini veliko povpraševanja po ženskah telesnih stražarkah za varovanje družin, žena in vseh otrok. Tega je veliko v arabskem svetu. Predstavljajte si, da ste odgovorni za ženo oziroma žene in otroke, da se jim kaj ne zgodi. Veliko bolj so izpostavljeni nevarnosti, da jih ugrabijo in zahtevajo odkupnino. To niso preproste stvari, to se res dogaja, ne samo v filmih (smeh).”

“Nenehni razvoj, to sem jaz (smeh). Sem zelo radovedna ženska, kar je zelo dobrodošlo v mojem poklicu. Kar je bistveno, če želiš iti naprej. Učenje, usposabljanje na vseh področjih dela, nenehno nadgrajevanje. V tujini imamo trenutno Slovenca, ki je naredil tujo licenco. Tudi s tujino torej razvijamo sodelovanje. Sama zdaj delam nemško licenco za detektivko. Nemci imajo na tem področju ogromno znanja in dolgoletno tradicijo. Pri nas je tako, da je minimalna stopnja izobrazbe visoka, torej moraš diplomirati. Priporočljivo je, da si diplomiran pravnik ali družboslovec, da imaš že nekaj znanja, kar zadeva pravne vsebine. Nato moraš po novem zakonu obvezno opraviti 80-urno usposabljanje, ki ga izvaja Center za poklicno usposabljanje. In kaj poslušajo tam? Dobro bi bilo, če bi bilo 80 ur prakse, treninga, sledenja peš in z avtom, pisanja dokumentov … Poslušajo pa teorijo, ki so jo poslušali že na faksu, in opravijo nekaj malega ur sledenja peš. Sledi še obvezen detektivski izpit pred komisijo, v kateri sta dva člana iz detektivske zbornice in dva z ministrstva za notranje zadeve. Izpit je razmeroma zahteven. Ko to opravijo in izpolnjujejo še pogoje o nekaznovanosti, lahko zaprosijo za licenco in značko. Zakon sicer govori tudi o pripravništvu, ki ni obvezno. Pa bi moralo biti, če želimo izvajati kakovostne storitve. Na primer, če sumite na krajo v podjetju in potrebujete detektiva, ga iščete na seznamu detektivov z licenco. Ampak vi ne veste, koliko kilometrine ima za seboj ta detektiv. Kot delodajalec potrebujete res trdne dokaze, če želite na podlagi tega odpustiti delavca. Če dokazov nimate in boste delavca odpustili, ga boste dobili nazaj. S takimi stvarmi se ne gre igrati in jaz na to že dolga leta opozarjam.”

Vprašam jo, kakšni so njeni cilji v prihodnje. “Zagotovo širitev v tujino in sčasoma tudi selitev v tujino. Po tolikih letih, ko spremljaš sistem in vidiš, da pri nas marsikaj ne gre, ko vidiš, da javna uprava ne deluje, ko ne razumeš, zakaj moraš tako delati, eni pa sploh ne vedo, kaj bi sami s sabo, ko te prisilijo, da se vdaš sistemu, ker drugače ne bi funkcioniral, potem se resno vprašaš, ali ima vse skupaj smisel. Če se prijavljaš na razpise, že vnaprej veš, da bo izbran najcenejši ponudnik, ne glede na to, da si veliko bolje opremljen kot drugi, daješ ljudi vsak mesec na usposabljanja in zato odšteješ toliko denarja, da o tem raje ne razmišljaš. Oni pa pogledajo samo ceno in vzamejo nekoga, ki je sam, dela eno leto, ima en fotoaparat in to je to. Ali pa ima strica in teto. Po drugi strani gredo milijoni, za katere bomo vsi delali. In čez toliko let se ti vse to zdi ‘za malo’. V taki državi nimam želje živeti. Slovenija je zelo lepa država, ogromno je čudovitih ljudi in škoda je, ker bi lahko imeli tak standard, da bi se še Švicarji skrili.”

“Zdi se mi tak privilegij, da mi je življenje dalo možnost, da delam tisto, v čemer uživam. Malo ljudi ima to priložnost. Nekateri delajo osem ur za tekočim trakom in gredo s težavo v službo. Jaz uživam v tem, kar počnem, iščem nova znanja, dobre ljudi, predvsem pa se vedno znova premaknem iz cone udobja. Nenehno me nekaj žene naprej, če je treba, se tudi prisilim. Na primer biti predavateljica. Seveda me je bilo strah, imela sem tremo, ampak sem se kar prisilila in šla pred ljudi. Ali pa, ko sem šla v tujino. Vedno znova se moraš premikati naprej, drugače nekje obstaneš. In če obstaneš, ne jamraj. Sam si se tako odločil.”

“To, kar delaš, delaj res dobro. Ta milja dalje je sicer naporna in težka, ampak gneče tam ni.”
Bernarda Škrabar

“Tudi jaz sem v bistvu začela iz nule. Imela sem srečo, da sem poznala starejše kolege, ki so mi omogočili učenje. Pohvale vsem kolegom. Bila sem zelo pridna in sem poprijela za vsako delo. Po 12 urah dela nisem rekla, da je jutri vikend in bi šla na morje, ampak sem šla delat, če je bilo treba, kjerkoli in kadarkoli. Od mene ni bilo nikoli slišati: »Tega se pa ne da.« Veliko dela in osredotočenost na to, kar želim. Samo to je pripomoglo k temu, da sem sama s svojo ekipo vse postavila iz nič. Od spletnih strani celostne podobe, vse papirologije, do vsakega detajla, ki mi je pomemben.”

“Zelo rada sem z ljudmi in delam z njimi, ampak ko se tega nabere dovolj, se zaprem med štiri stene, samo da imam mir. To potrebujem, da se odklopim. Dovolj je dan ali dva, če bi bilo več, bi mi bilo že strašno dolgčas (smeh). Življenja ne jemljimo preresno. Ne me razumeti narobe, daleč od tega, da bi bila neodgovorna. Ampak problem večine je, da se zataknemo za vsak grm. To pa zato, ker se jezimo, obsojamo, žalostimo, hrepenimo in si tako kompliciramo življenja. V bistvu pa je smisel, da se čim bolj odvezujemo stvari in da gremo naprej. To je en tak univerzalni nauk, poleg tistega, da moraš delati dobre stvari.”
Kot otrok je Bernarda želela postati veterinarka, saj ima zelo rada živali. “Želja je izzvenela in v osnovni šoli sem imela fiksno idejo, da grem delat v policijo. Ampak predvidevam, da tam ne bi imela toliko prostora za kreativno razmišljanje in mene bi to verjetno čisto pobilo.” Tako je v Celju obiskovala srednjo zdravstveno šolo, študirala pa v Ljubljani. Kot zasebna detektivka je začela delati leta 2006. “Srednja zdravstvena šola mi je dala res veliko, od kakovosti v življenju do dela z ljudmi. To mi še kako prav pride.”

“Kot otrok sem bila malo drugačna in zelo rada sem bila sama ali v družbi starejših ljudi. Že takrat sem dobro opazovala, čutila sem potrebo po tem, da imam stvari pod nadzorom in da imam red (smeh). Mislim, da je nekaj tudi prirojeno, zagotovo intuicija, in kar je zelo pomembno za to delo – empatija. Ženske imamo zato prednost pri tem delu. Zelo rada sem tudi brala. Imela sem babico, s katero sem preživela ogromno časa, pa strice, s katerimi sem igrala šah in so se mi zelo posvečali. Zelo lepe spomine imam. V otroštvu me je verjetno najbolj izpopolnjevalo, da sem se zelo veliko ukvarjala sama s sabo. Živeli smo v naravi in že takrat sem veliko razmišljala o smislu življenja in sveta. Določene stvari mi niso šle skupaj. Bila sem zelo dobrosrčen otrok. Babica je imela veliko družbe, družila sem se z njimi in jim veliko pomagala. V tej smeri sem gledala življenje. Saj so vsi otroci tako nedolžno, naivno iskrivi. Naredila sem veliko dobrih stvari, nisem razmišljala toliko za sebe, bolj za druge. Potem pa te življenje nauči marsikaj.”

“Imam zelo pestro življenje, polno izzivov, kar je zame fino, da nenehno spoznavam nove stvari, nove ljudi. Pestro, barvito, dinamično, polno sprememb in priložnosti. Sama v vsaki stvari vidim priložnost. To je zame v bistvu smisel življenja, da se povezuješ, se na podlagi tega učiš, spoznavaš sam sebe, spoznavaš druge in se tako nadgrajuješ in nenehno rasteš. Mene kar vleče naprej in to mi je super. Trdno verjamem in nihče me ne more prepričati v nasprotno: tisto, kar dobro narediš, se ti dobro vrne. Ne nujno materialno, ampak nekje drugje, morda spoznaš nekoga, ki ti lahko pomaga. Če pa delaš slabo, boomerang hitro prileti nazaj. Tega bi se morali ljudje bolj zavedati in bi delali drugače. Tudi tisti, ki kradejo, ker ne vedo za posledice in potem trpijo, a se ne zavedajo, zakaj trpijo.”

“V tej fazi življenja je zame pomembno, da učim mlajše od sebe, kar je tudi zelo zanimivo. Vsak učenec je hkrati velik učitelj. Pomembno mi je, da celoten kolektiv peljem naprej do faze, ko bomo rekli: zdaj smo pa vsi zadovoljni. Prišli smo do položaja, da lahko lepo živimo. V Sloveniji je sicer to zelo težko, ampak mislim, da je vseeno mogoče. Morda je moj pogled na to tak zato, ker sem ženska. Sodelavci so zame kot družina in zelo mi je pomembno, kako se počutijo. Po tej strani je seveda lažje delati sam, ker si odgovoren samo zase. Pa vendar sam nikoli ne moreš doseči tega, kar lahko dobra ekipa.”

Moč črpa iz meditacij in duhovnosti. “Ljudje imajo večkrat napačno predstavo o duhovnosti. Duhovnost je preprosto to, da delaš dobro, da si s tokom. Zanimajo me tudi nenavadne stvari, ki niso dovolj raziskane, doštudirala sem tudi djotiš in karmično diagnostiko pri Marjanu Ogorevcu. To so stvari, o katerih strankam ne govorim, ker bi me čudno gledale, no, ne vse, ampak večina. S tem se napolnim, pa s knjigami, seveda (smeh).”

Preden sem se srečala z Bernardo, sem veliko razmišljala o njej. Kakšna ženska je zasebna detektivka? Inteligentna, srčna, skrbna, delovna, pozitivna in še veliko več. Je ženska, ki razume življenje tudi globlje in se še kako dobro zaveda, da stati na miru in samo jamrati človeku ne prinese napredka in boljšega življenja. Vsi smo poklicani, da življenje ne samo preživimo, ampak ga doživimo. V vseh njegovih barvah. In to zdaj, v tem življenju (smeh). Bernarda je zagotovo ena takih žensk. Kaj torej kar naprej čakamo? Na boljšo službo, na moža, ki bo končno videl mojo veličino in me imel rad, na otroke, da bodo pridni kot ‘bubice’, na to, da bodo morda le naredili večjo številko 38 ali pa na državo, ki vedno deluje v prid ljudi? Sprostimo se napetosti in vsaj en dan preživimo samo kot ljudje. S srcem in dušo. In v miru, brez pritiska nase, da smo lahko srečni šele, ko je naše življenje idealno. Ker takšnega življenja žal ni. Ali pa na srečo.

In Bernardina nagrada? Ja, streljat gremo na strelišče, kaj pa drugega,:) Bernarda podarja mini tečaj streljanja s pravimi detektivi, pravimi pištolami in pravimi naboji. Vau!!!
Kako do nagrade? V komentar na FB ali spletni strani nam zaupaj kakšno dobro KRIMINALNO SERIJO, FILM ALI KNJIGO. Izmed vseh komentarjev bomo v petek izžrebali eno od vas. Veliko sreče:)