“Prepričana sem, da si ženske lahko podamo roke in se povežemo v tej ženskosti, milini, razumevanju, strpnosti, globini dojemanja, v sposobnosti, da delamo več stvari hkrati, da znamo improvizirati in da nismo vkopane v neke okope in nas ni strah sprememb. Me same smo vendar priče sprememb. In zakaj tega ne naredimo? Še vedno ne vem. Vsi bomo enkrat na smrtni postelji in ob koncu svojega življenja vprašani, kaj in kako smo prispevali k temu svetu. Verjamem, da takrat pride kakšno pomembno vprašanje in te malo pocuka za rokav. In potem bomo v naslednjem življenju ponovili vajo (smeh). Če rojevamo otroke, če tako konkretno ustvarjamo življenje, potem se moramo zavedati te neskončne odgovornosti. Ni se nam treba skrivati za moškimi hrbti. Zavzemimo mesto, ki smo ga že imele. Dajmo se tega že enkrat zavedati in mirno pustimo rivalstvo, ki nam res nič ne prinese. Če stopimo skupaj in se odločimo, da ne bomo več rodile, bi bil to konec človeštva. Tako močne smo lahko skupaj. Ženske imamo res lepo poslanstvo. Rojevamo življenje. In ko imate slab dan, se samo spomnite na to. Se sploh zavedate, kakšna moč je to?”

“Včasih res ne vem, kam drvimo. Kritiziramo ta svet in nismo zadovoljni. Zavedati se moramo, da se vse začne pri nas samih. Če me dvignemo svojo lastno vibracijo in gledamo na življenje z veseljem, konkretno, radostno, milostno in hvaležno, se negativnost ne more več zadržati okoli nas. Verjamem, da se kdaj stvari dogajajo tudi z razlogom. Ni se treba samo boriti in dokazovati. Starejša kot sem, bolj mislim, da je smisel v sprejemanju in prepoznavanju tega, kar ti življenje prinese. V širokem sprejemanju. Svojčas sem bila ženska, ki je šla z glavo skozi zid. Zdaj vem, da če ti nekaj reče ne, se moraš ustaviti, sprejeti, kar ti je prišlo na pot in se ne boriti proti temu. Ni treba vse na silo. To so nas naučili, to so naši vzorci, da moramo biti vedno močni. Še pred kratkim sem svojim otrokom govorila, da morajo biti močni. Potem pa neki dan preberem, da je prav ranljivost naša največja moč. Občutek sem imela, kot da bi imela sto let zaprte oči. Tega svojih sinov nisem učila. Učila sem jih, da morajo vedno misliti na druge, da morajo druge vedno postaviti pred sebe, da je to velika moč. Čeprav so stari že več kot 20 let, jih pokličem in jim povem, da imam popravni izpit (smeh). Zmotila sem se. Povem jim: “Vi ste prvi in najprej vi sledite sebi, vendar tako, da s tem ne škodite nikomur. Vi ste prvi, potem so drugi. To je vaša moč.”

“Svoje otroke moramo spustiti, jim jasno povedati, kaj in kako, a spreminjati sebe. Tudi otroci te bodo marsikaj naučili. Moji otroci so moj največji učitelji, sploh srednji. Prvega otroka sem imela sama, bilo me je strah, bila sem brez službe in stanovanja, zato res spoštujem samohranilke. Ko sem se poročila, sem imela še dva sinova. Vsakemu posebej povem, da je “the best” (smeh).”

“Moj mož je, ko sem mu rodila sina, v porodnišnici padel na kolena in rekel hvala. Tega ne bom nikoli pozabila. Prej se sploh nisem zavedala, da je to svetost, da lahko rodiš življenje. Ženske se šele zdaj zavedamo, kaj pomeni maternica. Možem ne smemo biti učiteljice, saj so jim to bile mame. Moj mož, na primer, se ne pogovarja rad, in jaz, ki se tako rada pogovarjam, sem dobila ravno takšnega (smeh). Ženski, ki ju bom gostila v eni mojih prihodnjih oddaj, govorita o tem, da moramo svojemu partnerju povedati, kdo smo in kako se razvijamo. A v večini primerov je tako, da si ženske želimo, da bi se moški spremenili, moški pa hočejo, da me ostanemo takšne, kot smo bile, ko so nas spoznali. Prav zanimivo (smeh).”

“Ne vem pa, kaj se dogaja z moškimi, kje so danes moški. Mogoče smo tudi me krive za to, da so se “poženščili”. Svoje sinove učim, da so oni glava družine, da morajo ženi stati ob strani in skrbeti za družino. A bila sem prva, ki svojemu možu nisem pustila, da skrbi zame. Moj oče je umrl in mama me je seveda učila samostojnosti. Tako sem moža prepričevala, da je to moj delež. Vedno sem dokazovala, da zame ni treba skrbeti in nikoli se mu nisem zahvalila, če je kaj naredil zame. Saj lahko delam po svoje, ampak če mož naredi nekaj zame, se mu lahko zahvalim. Zdaj mu večkrat rečem, kako je lepo, kadar poskrbi za nas. Kadar govori, mu ne skačem v besedo, kar sem prej velikokrat počela. Če so fantje v družini, se res nimaš kaj veliko vtikati, naj se zmenijo sami (smeh). Pri vzgoji v družini sta dva pola. Moški daje družini vrednote, jih uči poštenja, iskrenosti, ženska pa je bolj čustvena, ranljiva in jih uči razumevanja sebe in drugih. Nama ni uspelo v takem sožitju, ker sva se tega prepozno zavedala.”

“Današnji človek brez duhovne vizije in zavedanja ne bo zdržal. Zdaj imam izkušnjo, kaj je vera. Imela sem predsodke o njej, o religiji. Vera je zaupanje, pa naj bo to Bog ali drevo. Danes poznam tudi Jezusove nauke. Eden najpomembnejših je: Verjemite in videli boste. Mi pa živimo v dobi, ko najprej vidimo in šele potem verjamemo. Moraš imeti vero! Vera ni religija, vera niso duhovniki, vera je zaupanje v življenje, ki ga jaz prej nisem imela. Brez zaupanja nihče ne preživi. Lahko je tudi vera v naravo. Tam je vse, kot mora biti.”

“Moja filozofija je samo ta prisotnost, čuječnost. Vsakič, ko bi rad nekoga obsodil, vsakič, ko bi rad nekoga kritiziral, se obrni k sebi in se vprašaj, kaj od tega je res zanj in kaj je tvoje. To nas dela nesrečne. Ljudje si večinoma želimo biti slišani, vidni, da nas nekdo objame, ima rad. Najpomembnejša pa je ljubezen do sebe. Saj se tudi jaz še ne znam v popolnosti ljubiti. Sem pa pridna učenka (smeh). Spadam v generacijo, ko smo vzgajali otroke malo po tem in malo po onem, pozabili pa smo jih naučiti hvaležnosti, sprejemanja, radodarnosti, takšnih resničnih vrednot, ko daješ od sebe, ne da bi kaj pričakoval v zameno. Pozabili smo jih tudi naučiti, kaj pomeni imeti rad sebe. Ali pa nismo znali? Imeti sam sebe rad je biti sam s sabo in ko ti je težko, se spomniti, kaj si dobrega v življenju naredil. Ljubica Udović Vranić mi je v oddaji rekla: “Kaj narediš, ko nekdo pobere blaten papirček in ga vrže vate?” Sem rekla, da ga vržem proč. “In kaj narediš, ko te nekdo užali?” Mi je dalo kar misliti. Tudi več kot 20 let meljemo in se mažemo s to energijo, namesto da bi jo kot papirček vrgli proč. Seveda ni preprosto, ampak moramo. Tudi to je ljubezen do sebe.”

Še eno načelo vodi Zvezdano v življenju. “Za uspeh se morate potruditi. Močno potruditi. Kot igralka to vsak dan izkušam. Včasih se zgodi, da moraš iti čez gore in doline, da prideš do nečesa, včasih pa ne. Ni pravil na tem svetu. To pomeni biti pretočen, sprejeti vsak izziv. To je moja mantra. Biti ranljiv in pretočen.

“Ko se spustiš iz mreže, kako bi moralo biti, potem spustiš tudi potrebo, da si srečen samo takrat, ko je vse tako, kot si si zamislil.”
Zvezdana Mlakar

“Za svojo srečo se odločiš sam. Kar naenkrat pride izza vogala ena priložnost, pa druga in si rečeš, točno to sem potrebovala. Jaz sem si, na primer, vse življenje želela pogovorno oddajo, ker se rada pogovarjam z ljudmi. In sem jo dobila.”

“Z oddajo sporočam, da je vsak človek vreden, da se ob njem ustaviš in mu prisluhneš. To je pot k pravemu znanju in bogatemu življenju. Ljudje so me v oddaji začeli resno jemati šele, ko sem sama pokazala svojo bolečino, ko sem se zlomila s terapevtsko jogo. Tega takrat nisem načrtovala, se je pa že dalj časa nabiralo. Danes pokazati čustva je velika moč in pogum. Če si mi tega ne dovolimo, kako bomo učili svoje otroke? Ko objavim kakšen dober članek o starševstvu, imam tudi 20.000 ogledov. Starši smo čisto izgubljeni. Predsodek, da se ne obrnemo po pomoč, je zelo slab in mislim, da se starši že odpirajo. Še najbolj žalostno je, da nam šola pri tem nič ne pomaga. Na primer, kar naenkrat je večina otrok hiperaktivnih. Ja, seveda, otroci cele dneve preždijo za računalniki, večino časa presedijo. Otroke je treba peljati ven, v naravo. Mi smo živeli v središču Ljubljane. Otroke sem “popokala” in smo šli v gozd. Tako sem našla to kmetijo, kjer zdaj živim.”

“Moj namen v življenju? Očitno imam nalogo, da pripovedujem, posredujem. V gledališču, skozi oddajo, pišem knjigo, kar sama doživljam in kar me učijo drugi. Posredovanje je vez med ljudmi. Sem kot mostiček, da vam ni treba iti v vodo, ampak lahko greste čez mostiček (smeh). V vsakem človeku vidim nekaj lepega, s tem sem se že rodila. Vidim tisto, kar je dobro v ljudeh. Je pa velik izpit, da zmoreš to v življenju s svojimi bližnjimi. Zelo veliko se moraš izobraževati. V resnici je tako: če se ti spremeniš, se spremeni vse okoli tebe.”
In od kod Zvezdana jemlje moč za vse, kar počne? “Mislim, da sem se rodila z veliko doto moči. Tudi jaz sem včasih zelo izžeta, res pa je tudi, da se regeneriram v naravi. Že takrat, ko o tem nisem še nič vedela, sem cele ure preždela na vrtu. Zemlja vse sprejema, ima moč, da preoblikuje negativne energije, zato jo tudi imenujemo Mati zemlja. Zemlja je zdravilna. Meni zemlja, morje, voda veliko pomenijo. Takrat doživim občutke milosti, popolne ponižnosti, takrat se povežem sama s seboj. In povezava z bitjem, s tem, kar si, to je moč. V prihodnosti si res želim, da bi mi to povezavo same s seboj, to milost, ranljivost in vse te veščine, ki sem se jih v življenju priučila, resnično uspelo v popolnosti živeti. To se pravi, da bom potem vse naredila prav (smeh).”

Zvezdana je kot odprta knjiga, ki jo bereš in ne moreš odnehati. Njena modrost odseva skozi življenjske izkušnje, globoka spoznanja in nerazumljene bolečine. Nikoli ne odneha biti boljša, kot je bila včeraj. Srečnejša, kot je bila včeraj. In bolj ljubljena, kot je bila včeraj. Občudujem njen pokončni duh in močno željo enkrat za vselej povezati ženske v zavedanju, da smo skupaj lahko neukrotljiva sila. Zvezdana je res zvezda. Pa ne tam na nebu. Tukaj in zdaj. Zakaj bi hodili čez vodo, ko pa lahko suhi prečkamo mostiček? Ženske moramo res še veliko narediti, da bomo zmogle brez kančka ljubosumja iti čez most. In začeti moramo pri sebi. Kolikokrat se v mislih, tako nehote, postavljamo pred druge, jim ne privoščimo sreče, ali celo malo ponagajamo v upanju, da si morda premislijo, ker vidimo, da jim uspeva? Kaj pa, če bi prav me enkrat poskusile drugače? Kaj pa, če bi bila prav jaz tista, ki bi poklicala prijateljico in ji napisala, da ji privoščim vse najboljše? V tem je moja moč.

Zvezdana podarja dve vstopnici za predstavo, v kateri igra, po lastni izbiri. In zraven lahko vzamete še prijateljico:)

Kako do nagrade? V komentar na FB ali spletni strani napiši, KAKŠNO VLOGO MISLIŠ, DA IMAŠ KOT ŽENSKA NA TEM SVETU? Izmed vseh komentarjev bomo v petek izžrebali eno od vas. Veliko sreče:)
©Lucija Smolnik