“Sem verjetno najbolj srečen človek na svetu, ker delam samo s tistimi ljudmi, ki vedo, da to, kar jih lahko naučim, potrebujejo v svojem življenju.” Nastja je trenerka razmišljanja, ki to vpeljuje tudi v vse ostale življenjske situacije, če ji dovolijo, tudi osebne. Ko reče trenerka razmišljanja, tako tudi misli. Po mnogih vajah, moderiranjih in izkušnjah iz delavnic namerno reče trener in ne coach. “Imam trenerko funkcionalnega treninga in ona mi vedno pokaže vaje in pove, s kakšnim namenom nekaj delava in potem stoji ob meni, dokler jaz ne oddelam svojega. Ugotovila sem, da četudi mi je napisala vaje na list papirja in sem delala te vaje čez poletje brez nje, nisem nikoli bila tako prepotena, kot sem, kadar delava skupaj. Dejansko rabim trenerja. In mislim, da je tako tudi pri mojih udeležencih. Veliko bolje jim gre razmišljanje od rok, če jim nekdo pove, kako in s kakšnim namenom naj razmišljajo. In ko rečem razmišljanje, si to predstavljam širše kot samo ustvarjalno razmišljanje, ampak mislim na osredotočenost, toleranco, sodelovanje z drugimi in konstruktivnost. Rezultat tega sta ustvarjalnost in učinkovitost. Razmišljanje je veščina, ki jo je treba trenirati. Enako kot tek ali tenis.”

Od malega jo je zanimala kreativnost. Kako delati stvari drugače, ali je možna še kakšna drugačna pot. Imela je zanimivo navado, da je naštevala množice stvari. “Bila sem zelo pridna in disciplinirana deklica, ki jo je zanimala kreativnost, kar ljudje domnevajo, da je v nasprotju. In zato sem bila tako neskončno srečna, ko sem leta 2003 srečala de Bona, ki mi je prvi pokazal, da se ti dve zadevi ne izključujeta, ampak pogojujeta. Če si discipliniran, ti bo uspelo biti maksimalno kreativen. Ker kreativnost ni nekaj, kar čakaš, da pade z neba, ampak nekaj, kjer si ti tisti, ki jo izzoveš s tem, ko usmerjeno razmišljaš.”

Družina, v kateri je Nastja odraščala, ni bila družina, v kateri bi se zabavali, ampak so delali in brali. ”Brat me je tepel (smeh). Drugače pa sem imela lepo otroštvo. Bila sem zelo zaželen otrok, ker sem bila prepovedan otrok. Mama je pri rojstvu mojega deset let starejšega brata imela resne težave in so se zdravniki bali, kaj se lahko zgodi, če še enkrat zanosi. In ker je moj brat non-stop gnjavil, da hoče sestrico, se mu je želja pač uresničila (smeh). Odkar vem zase, sem imela polne urnike. Delala sem veliko zanimivih stvari, med drugimi sem obiskovala tudi pevski zbor. Čeprav nisem imela posluha (smeh), sem hodila tja bolj zaradi mame, ki je poznala učiteljico in jo je prosila, da me vzame, v upanju, da bi mogoče tako le izboljšala posluh. No, o svojem posluhu si mislim samo, kaj bi le bilo sicer (smeh). Sem pa vedno rada nastopala.”

Skozi odraščanje se je naučila, da če hoče nekaj, je sama tista, ki bo k uresničitvi največ pripomogla. “Moj oče je zelo discipliniran človek. Nikoli ga nisem slišala preklinjati, vse je bilo tako umirjeno. In zelo je skromen. S samim življenjem mi je bil vzor. In nikoli nam ni nič manjkalo, ampak nismo pa tudi nikoli nič imeli. Oba starša sta bila izredno varčna. Hodili smo peš, namesto z avtobusom, reciklirali, še preden je to postalo moderno. In ko danes pogledam nazaj, se mi zdi prav neverjetno, da nikoli nisem dobila denarja od svojih staršev. Nobenih žepnin ali česar podobnega, če sem hotela imeti na sebi kaj lepega, sem si morala narediti sama. To mi je ostalo še do danes. Če nekaj hočem, si moram sama narediti. In danes me je kot starša groza, ker praktično ničesar ni več mogoče narediti sam. Da otroka naučim kuhati in pospravljati, tu se pa tudi konča.”

Nastja pa je tudi zelo praktičen človek. Tako je na primer šla v Srednjo šolo pedagoške in kulturne usmeritve, ker če bi šla na II. gimnazijo, bi morala iti čez Dravo. “Jaz sem abnormalno praktična. Sem šla na na EPF v Mariboru, ker sem takrat imela fanta v Mariboru. Drugače bi šla v Ljubljano. Ko pa sem imela fanta v Ljubljani, pa sem hitro zaključila izpite, da sem lahko šla v tretji letnik v Ljubljano. Mi je pa v življenju edino žal, da takrat nisem šla na II. gimnazijo. Če bi bila v šoli, ki spodbuja potenciale svojih dijakov, mi ne bi bilo potrebno sami toliko iskati in bi prej odkrila, kaj si v življenju želim.”

Vedno je imela zelo veliko energije in je vedno zasledovala to, kar je želela. “Bi lahko rekla, da sem bila skoraj sebična. Na primer, ni me bilo strah same štopati na Aljasko, ker sem hotela videti prostor, kjer so snemali Severna obzorja. To je ena lušna zgodba. Najela sem si taksi iz hostla. Taksist je bil črnec. In sem ga prosila, da me pelje najdlje iz mesta. Nakar se zgodi čudovito srečno naključje, ki se mu reče, da je ta črnec taksist znal srbsko, ker je študiral v Subotici. No, tako me je peljal, kolikor gre daleč iz mesta in čakal z mano, dokler me ni kot štoparko pobral prvi avto. Tam morajo vzeti človeka na cesti, da ne zmrzne. Bila je gospa, ki me je peljala na kraj, kjer je bil vzorec za nadaljevanko. Ona je tisti dan tam tudi odprla svoj hostel in sem kot njena prva gostja imela spanje zastonj. Seveda me je bilo pri mojih 21-ih letih strah biti sama tam na Aljaski, ampak če sem hotela to videti, sem morala tudi malo tvegati (smeh).”

“Sem malo sebična. Jaz bi imela vse tako, kot bi si jaz želela (smeh). Vedno usmerim vso svojo energijo v projekt, ki ga delam, projekt, v katerega verjamem. Nikoli ne čakam, da se bo nekaj zgodilo ali da bo nekdo nekaj naredil. Sama sem tista, ki naredim. Pa tudi sicer nikoli ne čakam, ker vedno najdem način, da hitro pridem, kamor želim (smeh). No, saj kdaj moram počakati, sem tudi potrpežljiva, ampak vztrajam do konca. Torej, ko dobim idejo, grem takoj v uresničitev, četudi mogoče uresničitev čaka dlje časa.”

Na Nastjini vizitki je včasih pisalo Idea Thinker. Bila je vodja oddelka za nove ideje. Za kakšne nove ideje? Odvisno, kar je bilo potrebno. “Ko sem leta 2000 srečala Dragana Sakana in potem še Edwarda de Bona, sem končno zaplavala kot riba v vodi. Ker sicer je bila ali kreativnost, ali pa je ni bilo. Sploh, ko sem bila zaposlena na faksu, sem to, ali bo po moje, ali pa tega sploh ne bo, izkusila zelo dosti. Drugače pa celo svoje življenje res nisem dostikrat doživljala, da bi mi bilo onemogočeno kreativno razmišljanje. Mi je pa teh nekaj izkušenj povedalo, da ljudje znajo neverjetno drug drugega ubijati, ker jim ne dovolijo, da bi lahko razširili krila.”

“Nisem preveč duhoven človek, sem bolj racionalen človek. Kaj je moj namen v življenju? Da živim vsak dan posebej in kot je meni oče rekel pri šestnajstih, ko je vse bilo bolj ali manj črno: “Nastja, zdaj si tu. Zdaj pa iz tega naredi najboljše, kar se da.” Tega se še zdaj držim. Torej izkoristim vsak dan posebej, kolikor se da. Moja duhovnost se navezuje na de Bonovo knjigo H+ Religion, ki govori o tem, kako živeti življenje pozitivno skozi: Hapiness – veselje, Humor – zabava, Health – zdravje, Hope – upanje, Human – človeško. Verjamem, da je v človeku vse, kar za dobro življenje potrebuje, samo je prelen. Zakaj bi se trudil, če mi ni treba? Rezultati bodo prišli čez pol leta, jaz pa lahko že zdaj ležim na kavču. Stvar, za katero se ne trudiš, bo vedno neobhodno propadla. Ali je to stol, ki ga ne vzdržuješ, ali si to ti sam, ali je to odnos s komerkoli. In kaj še, hočejo takojšnje rezultate. Upajo, da ga bo nekdo drugi rešil, da ne bo treba njemu odgovarjati za svoje odločitve in življenje.”

Življenje je zanjo srečno naključje. “ Ne verjamem v zgodbe, ko nekdo reče, da je nekomu bilo nekaj namenjeno ali usojeno, ker ne vem, kdo je tisti, ki bi pisal kakršenkoli načrt življenja. Sem pa vsak dan hvaležna za še en lep dan. Četudi ni bil ravno lep, sem vseeno hvaležna zanj. Tudi, ko mi živimo najslabše, živimo še veliko bolje kot večina ljudi na tem svetu. Dokler živiš, lahko uživaš v vsakem trenutku.”

“Verjamem, da je svet neverjetno poln neverjetnih naključij.”

Nastja Mulej

Nastja ni človek obredov. In dokler ni dobila prvega otroka, se sploh ni zavedala, kako zelo človek potrebuje rituale in obrede. “Jaz sem človek, ki želim delati sto stvari ob istem času in še to vsakokrat drugače. Pri otroku pa moraš delati iste stvari ob istem času. Morda je moj ritual prav to, da vedno razmišljam, ali bi se dalo tudi kako drugače zato, da bi potem bilo še bolj učinkovito.” In to jo, kot pravi sama, neskončno zabava.

Najprej je pri svojem delu uporabljala osnovni dve metodi Šest klobukov razmišljanja in lateralno razmišljanje. “Šest klobukov razmišljanja je metoda, kako voditi sebe in svoje razmišljanje in druge ljudi, predvsem na sestankih in projektih. Lateralno razmišljanje pa je že malo bolj zahtevno orodje, kako namerno razmišljat drugače od obstoječega, da prideš do nove ideje, ki ima neko vrednost. Ima pa de Bono še druga orodja, na primer enostavnost v razmišljanju SIMPLICITY ter razmišljanje za otroke CoRT.” Zanimiva je prav zgodba, kako je Nastja prišla na idejo, da bi se naučila tudi tega orodja. “De Bono je imel pred leti veliko predavanje v Sloveniji. Takrat sta Nastjina otroka bila stara dve in tri leta. “Dokler nisem imela svojih otrok, so me uporabe orodij zanimale samo za podjetja in odrasle. Ampak takrat sem prvič zares slišala, pa poslušala sem ga res veliko krat, da je najprej razvil orodja razmišljanja za otroke. In takrat me je oblila energija. In ko mene oblije, potem vem, da je to ta pravo (smeh). Odločila sem se, da to moram imeti. Je pa to bila dolga in težka pot. Na koncu sem uspela. Seveda (smeh).”

Nastja pa je v Slovenijo pripeljala tudi tako imenovano Pozitivno psihologijo. “V Cankarjevem domu so imeli že 4 cikle predavanj, 24. septembra pa bodo dodali še bonbonček s 16-urnim Maratonom pozitivne psihologije.

Sanja, da bi bil predmet razmišljanja v vsaki šoli in poklic idejnika v vsaki organizaciji. In da bi uvedli izobraževanje za zaposlene 10 odstotkov prostega časa.

Njen slogan je “USTVARJALNO SODELOVANJE.” To je tudi naslov knjige, ki jo je napisal in leta 1985 izdal njen oče prof. ddr. Matjaž Mulej, kar je isto leto, ko je de Bono izdal 6 klobukov razmišljanja. “Pa naj še kdo reče, da ni naključij (smeh).”

Nastjina prijateljica Milica iz Beograda jo opiše kot kreativko z vrednostjo, kot žensko, ki je v svojih idejah tako prodorna, da ji drugi komajda sledijo. Jaz pa bom dodala še, da je popolna mešanica idejnice in tiste prvinske življenjske sile, ki jo žene samo navzgor. Čeprav zase pravi, da ni prav veliko duhovna, zelo dobro sledi tistim notranjim vzgibom. Z Nastjo sva dolgo bili “penfriends” in veliko prej, preden sva se srečali tudi v živo, so med nama preskočile iskrice v neki drugi dimenziji. Zato sem še toliko bolj vesela, da sva se srečali v tem projektu. Veliko sem se od tebe že naučila, naj pa tvojo delavnost, vztrajnost, pozitivizem, veselje do življenja in dela začutijo še drugi. Takšna je svobodna ženska.

Nastja podarja knjigo Priročnik za pozitivno revolucijo. Je zgodba o tem, kaj lahko vsak izmed nas naredi konkretno, da bomo vsi živeli v boljšem svetu. Prav tako podarja tudi dve vtopnici za Maraton pozitivne psihologije, ki bo 24.9. v Cankarjevem domu v Ljubljani.

Kako do nagrade? Besedilo po in v komentar na FB ali spletni strani naštej en, četudi čisto majhen prispevek, ki si ga danes naredila, da bo svet lepši. Morda si pobrala papirček s tal, ki ga nisi sama odvrgla. Za vstopnici pa v komentar samo napišite “JAZ GREM :)”. Izmed vseh komentarjev bomo v petek izžrebali eno, ki bo dobila knjigo in še dve, ki se bosta prijavili za prosto vstopnico. Veliko sreče:)
©Lucija Smolnik