LENA KLINAR vedno nasmejana in z iskricami v očeh, predana sebi, partnerju in Gori, mlada, simpatična in modra ženska, ki živi svoje sanje in se želi dotakniti neba, vztrajna, polna energije in življenja ©Lucija Smolnik

“Vesela sem, da sem lahko danes z vama tukaj,” začne Lena naš pogovor. Namejana Prekmurka, ki s partnerjem Primožem živi svojo pravljico na Pohorju. Imata krasno domačijo Gora pod lipo. “Moja strast je delo v turizmu, delo z ljudmi. Rada skrbim za detajle in rada imam domačnost. Rada pa imam tudi tišino in delo v svojem zeliščnem vrtu. Tu v Gori živim ta svoja veselja. Tu sem našla eno in drugo.”

“Kot zelo majhna punčka sem bila zelo poredna (smeh). Vsako nedeljo, ko sva se s sestro šli zjutraj cartat k očiju in mami, se spomnim, da sem vedno rekla, da sem že vse domače naloge napisala, pa ni bilo res. Bila sem poredna in nagajiva. Taka prava mala navihanka.” Potem pa se je v mladosti preobrazila v čisto preresno punco. Bila je tiha in neopazna, zatopljena v svoj svet, v svoje globine. Iskala je sebe. Svojo identiteto. V sebi pa je stvari zelo globoko doživljala, morda za svoja leta celo preveč. “Čeprav navzven morda ni bilo vidno, sem zaradi svoje nizke samopodobe in nizke samozavesti padala v obdobja žalosti in otožnosti. Globoko v sebi sem verjela vase, a se nisem zmogla sprožiti in sprostiti. Preveč sem se primerjala in dolgo iskala moč za korak, da dokončno sledim sebi.”

In potem se je en dan odločila, zmogla korak in se odcepila od doma. “Šla sem študirat v München. Šele takrat so me mnogi začeli drugače doživljati. Tako sem si postavila svoje mesto. Posebno še, ko sem kot študentka začela svojo poklicno pot kot vodja hotela Špik. Vrgla sem se v “ledeno vodo in plavala”. Te izkušnje so mi prinesle pravo življenjsko šolo. Tako me je življenje začelo oblikovati in odpirati. Ugotovila sem, da sem bila sama tista, ki sem zavzela mesto “sive miške”. “Dejstvo je, da se vse, ampak res čisto vse začne pri nas samih. In to spoznanje je bila prelomna točka v mojem življenju.

V sebi je vedno čutila nekaj več, verjela vase, da kot pravi Lena, bo enkrat nekaj v življenju nastalo iz nje. “Imela sem zelo lepo in ljubeče otroštvo. Verjamem in se vse bolj zavedam, da je to temelj, na katerem gradimo življenje. Mama me je naučila poskrbeti za dom in privzgojila čut za lepo in dobro. Za to sem ji danes tako hvaležna. Najina navezanost je bila pretirana, kar me je na svoj način zaznamovalo in oviralo na poti v zgodnjih najstniških letih. Pri čemer je bil seveda vedno dober namen. A na drugi strani je bil moj oče, ki je vzgajal usmerjevalno. Povedal je, kar misli in pustil, da naredim po svoje. Skupaj sta ujela ravnotežje in danes sem z njuno vzgojo zelo zadovoljna.” Največ se je pa zagotovo naučila od sestre Žive. Bila je njena največja vzornica. Vedno se je primerjala, Živa jo je kot bojevita levinja znala večkrat sesuti s svojo neposrednostjo. A ravno to jo je kot krhko in preobčutljivo bitje najbolj utrdilo.

DSC_4645

Največji izziv ji je bil uloviti ravnotežje med skupnim privatnim in poslovnim življenjem s partnerjem Primožem. “Zagotovo je bila to najbolj bogata izkušnja, ki mi jo je življenje dalo. Ko sva s Primožem stopila na pot Gore, naju je v njenih začetkih, v celoti okupirala. Naenkrat je bil najin svet Gora in po določenem času sem se zelo močno zavedla, kako tanka je meja med zasebnim in ustvarjalnim življenjem. Posebno še, ko ti delo pomeni strast. Moj svet in Primožev, ki je zrasel v podjetniški družini, sta trčila in potrebno je bilo veliko potrpežljivosti in vztrajnosti, da sva zgradila skupno življenjsko vizijo in vizijo Gore. In na koncu spoznala, da sta pravzaprav najina svetova super dopolnitev in da je ravno to najina največja moč. Da se eden od drugega lahko učiva.”

Verjame, da sta mož in žena oziroma partnerja temelj vsega. Če zmoreta skupaj ustvariti enost, tako zasebno kot v njenem primeru tudi poslovno, če se medsebojno spoštujeta in si znata prisluhniti, je to največje bogastvo in sreča. Samo tak zdrav odnos lahko ustvari zdrav dom in kdor v tem uspe, je za Leno pravi umetnik življenja.

DSC_4590

V Gori pripravljajo vse jedi sproti. Ob 5. že zadiši po sveže pečenem kruhu po čudovito okrašeni sobi z veliko leseno mizo ter kaminom v kotu.” Četudi so vsak dan na obisku gostje, je na mizi vedno sveži kruh. Nikoli se ne zgodi drugače.” Tako sta se s Primožem odločila. “Skupaj sva odličen tim,” z žarečimi očmi pove Lena.

“Vedno sem bila jutranji tip. Okoli 6. je moja ura. Rada imam tiste pol ure samo zase, spijem kavo ob sončnem vzhodu in telovadim na naši čudoviti jasi za hišo.” Ni pa Lena predisciplinirana, četudi je po horoskopu devica. “Če je mama kaj prestavila na omari, sem takoj vedela (smeh). To je bila tudi moja velika zavora, da je moralo biti vse perfektno. Zdaj veliko lažje sprejmem, če kdaj dlje pospim, ali če ni vse tako perfektno. To je življenje. Moraš si prisluhniti in ne biti prestrog do sebe. Moraš se sprostiti, ne na silo vztrajati. Je pa disciplina nujna, če želiš v življenju uspeti. Moraš biti vztrajen in dosleden, če želiš razvijati svoje mojstrstvo in biti na svojem področju najboljši. Poti sta samo dve. Ti sam izbereš.”

“Zame je življenje največji dar. Verjamem, da na ta svet nismo bili poslani brez razloga. Moraš upravičiti svoj obstoj, za sabo pustiti sled. To življenje deliti v vseh oblikah. Želim si, da je življenje tisto, ki me oblikuje in izsklesa. Da se prepustim toku življenja. Da pustim življenju, da me vodi. Vedno mi je pripeljalo tisto pravo, kar sem potrebovala. In ob pravem trenutku. Verjamem v to silo, ki te vodi skozi življenje. Vse, kar se zgodi, se da razložiti. Vse se zgodi z dobrim namenom. Da bi spoznali in z izkušnjo postali bolj modri.”

DSC_4656

Lena zna poslušati sebe. “Intuicija se ti razvija skozi izkušnje. Več kot v življenju prestaneš težkih izkušenj in bolj, kot se moraš truditi, bolj se ti intuicija izostri, bolj si upaš zanesti sam nase.”

“Če slediš sebi, ne moreš sprejeti napačne odločitve. In zato si ne moreš nikoli ničesar očitati.”

Lena Klinar

“V življenju moraš biti toliko pošten do sebe, da znaš oceniti, ali verjameš v nekaj ali ne. To, da upaš, da bo nekaj uspelo ali zaživelo, je veliko premalo. Upanje žal ni dovolj. Potrebna je nenehna akcija in zaupanje vase. Jaz sem, in še vedno, v naju s Primožem in v Goro verjela res z vsem srcem, čeprav je najina pot prinesla takšne in drugačne trenutke. Naju včasih pošteno zatresla. A vse to je preizkušnja, ali si dovolj močen, da greš dalje. Naprej. To daje dinamiko življenju. Nikoli končana zgodba.”

Kaj pa otroci? Lena pravi, da je zdaj pa napočil čas zanje. “Prej sva res veliko delala, vlagalo vso svojo energijo in res si nisem znala predstavljati, da bi imela še otroke. Želim si, da bom, ko bo v mojem trebuščku rastel otrok, imela življenje urejeno in da bom del svojih del lahko zaupala drugemu. Da bom imela čas uživati v materinstvu. Zdaj sem pomirjena in vem, da je čas tudi za to.”

Včasih sem mislila, da se rodimo zelo različni. Danes vidim drugače. Zagotovo te dota iz otroštva, družine, zaznamuje in so izhodišča oziroma predispozicije vsakega izmed nas različne. A je pa od nas samih odvisno, kaj naredimo v svoji glavi. Vodijo nas naši miselni vzorci. Vse ostalo je samo posledica. Tako enostavno.”

DSC_4608

Za Leno je svoboda temeljna vrednota. “Dom je moj pristan. Da lahko razpreš krila, rabiš svobodo, ta občutek ustvarjanja znotraj sebe. Želim si uresničiti še kakšne skrite sanje, želim si dotakniti se neba. A vse, kar potrebujem za svojo srečo, že imam. Svoje sanje živim. Našla sem to ravnotežje v sebi, ki sem ga celo življenje iskala. Mogoče, da dodava s Primožem samo še en kamenček v mozaiku življenja – da postanemo družina. Drugače pa je to to (smeh). Naj samo traja.”

S Primožem načrtujeta okrepitev ekipe v Gori. Zelo se veseli novih zgodb, ki bodo s tem nastale. “Spomnim se čestitke s sliko tima zaposlenih, ko sem študirala v Münchnu. Želim si, da smo takšen tim, da se ob delu zabavamo in da smo ekipa, ki vsak dan z veseljem ustvarja nove stvari.”

Lena je taka svetla lučka na tem svetu. In moje življenje bogatejše za novo prijateljstvo. Ni življenje tisto, ki nam ne da priložnosti, ampak smo mi sami tisti, ki iz takšnih in drugačnih razlogov ne pustimo življenju, da v polnosti teče po naših žilah. Tako malo je potrebno in Lena bi rekla, da je v bistvu čisto enostavno. Zelo tanka je linija med žalostjo in iskro v očeh, med strtim in radostnim srcem, med prebijanjem in življenjem. Lena pozna eno in drugo. In vsak dan znova, ko stopi bosa zjutraj na travo za svojo Goro, se odloči za srečo. Za radost. Za življenje. Za tiste iskre v očeh, ki jih vidiš vedno, ko te pogleda. Neprecenljivo. Kot dar, ki smo ga dobili z vdihom na ta svet. Življenje.

DSC_4649

Lena podarja rdeč pikčast predpasnik, narejen posebej za našo izžrebanko. In naj vam zaupamo eno skrivnost. Takšen predpasnik ima samo Lena, ni ga mogoče nikjer dobiti 🙂 Dobiš ga, ko se bosta na Gori skupaj podali v nov dan:) Torej, nagrada je doživetje vsakdana z Leno in skupno uživanje čarov Gore, ki jih je res veliko. Svoboda in kreativnost v enem.
Kako do nagrade? V komentar na spletni in FB strani napiši, kdaj si najbolj napolniš baterije. Izmed vseh komentarjev bomo v petek izžrebali eno srečnico. Veliko sreče:)

©Lucija Smolnik

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s