Andreja je direktorica lastnega podjetja LIN&NIL, ki se ukvarja z odnosi z javnostjo-piarom, javnim nastopanjem, komuniciranjem in izobraževanjem. V okviru tega dela z več kot 300 podjetji v Sloveniji in Evropi. Ima tudi svojo blagovno znamko Andreja. Predvsem v podjetjih pomagajo s piarom graditi prepoznavnost, bodisi vodstva, podjetja samega ali njihovega produkta. Izobraževanje vključuje piar, javno nastopanje, organizacijo dogodkov, krizno komuniciranje, interno komunikacijo, kako uspešno prodajati, kakšne so dobre power point prezentacije, kjer je bistvo, da ljudje znajo v 2 minutah predstaviti sebe ali svoje podjetje ali prodati svoj produkt ali storitev. Bistvo teh treningov, tudi za javno nastopanje je, da v enem treningu vsak izboljša svoj nastop za 60 odstotkov.

Andreja je bila več kot 15 let novinarka in urednica, tako na radiu, v časopisu in ostalih tiskanih medijih, delala je v piaru kot tiskovna predstavnica Ministrstva za obrambo RS, na IBM-u kot direktorica korporativnega komuniciranja za Slovenijo in JV regijo, na SIJ-u Slovenski industriji jekla kot pomočnica uprave, kjer je komunicirala z vsemi 6 podjetji in na INFONET MEDIA, ki vključuje Radio 1, Radio Antena in še veliko drugih radijskih postaj, kjer je bila izvršna direktorica. “Danes me pri mojem delu odlikuje kombinacija izkušenj med piarom, novinarstvom in managementom. In večina mojih strank je managerjev.”
Veliko tudi piše o nastopanju, o delu s piarovci, z mediji. Napisala je 2 knjigi, in sicer Kako uspešno sodelovati z mediji ter Skrivnosti javnega nastopanja. Obe knjigi sta napisano kot priročnika. In obe sta razprodani. O teh vsebinah tudi predava.

“Sem zelo energična. Rada imam energijo, živost, dinamiko. Ampak v resnici znotraj sebe sem sploh v zadnjem času postala bolj umirjena in vedno bolj znam ceniti sebe.”

“Življenje razumem kot nekaj pozitivnega, se pa nenehno učim in dograjujem. Ogromno situacij še pride, iz katerih se bom zagotovo kaj naučila. V vsakem obdobju vidim, kaj je tisto novo, kar mi življenje prinaša. Pridejo tudi trenutki, ko si rečem, da je škoda, da česa že prej nisem vedela ali razumela. Recimo včasih sem na vsako stvar hitreje reagirala kot danes, bila sem zelo impulzivna. Zdaj vem, da sem še vedno lahko impulzivna, imam pa možnost, da premislim in se odločim, na kakšen način in kako bom reagirala.”

Z leti se je naučila tudi bolje poslušati in tudi slišati druge. “Z vsakim človekom, s katerim se pogovarjam, lahko nekaj zanimivega zvem, če mu znam prisluhniti. In če mi je kdo včasih rekel, da gledam na vse zgolj črno belo, nisem prav razumela, kaj je s tem mislil. Danes pa mi je to jasno in znam to hitro spremeniti. Življenje se mi zdi torej nekaj pozitivnega. Zelo mi je bila všeč misel prijateljice, da v telefonu nima shranjenih kontaktov ljudi, ki so negativni in ji v življenju ničesar pozitivnega ne prinašajo. Upam, da si bom kdaj lahko tudi sama to privoščila (smeh). Je pa res, da delam, sodelujem in sem povezana z ljudmi, ki so pozitivni. Tudi v mojem delu v resnici dam na razpolago sebe, svoj čas, svojo energijo. In dobro je, da ga dajem tistim, ki so tega res vredni, ne pa kar vsakemu. Ko prideš do te stopnje, razumeš življenje že malo drugače.”

Andreja pravi, da je nanjo zelo dobro vplivalo tudi druženje z dubajsko poslovno žensko – šejko. “Oni so notranje zelo bogati. To bogastvo lahko spoznavaš skozi sodelovanje in ga poosebiš v svojem življenju in delovanju. Zelo so mi všeč različne kulture. Že kot študentka sem veliko potovala, bila sem v več kot 80 državah sveta. Včasih sem izvajala tudi potopisne šove, kjer sem združila svoji ljubezni do potovanja in predavanja. Te kulture, ki jih srečaš, ljudi, ki jih spoznavaš, bolj kot so bili preprosti, bolj so bili prijazni in odprti. Toplina ljudi, predvsem pa različnost kultur, ti odprejo nova obzorja. In ko se vrnem v Slovenijo, kjer mi je sicer zelo lepo, kjer imam čudovite ljudi, ki me obdajajo, se zavem, da smo v resnici majhni. Če bi živela in delala smo v Sloveniji, bi me to dušilo. Potrebujem širino sveta.”

Veliko zgodb je, ki so zaznamovale njeno življenje. Na primer, ko je živela pri šamanu. Pa vendar je rojstvo njene hčerke prineslo novo razumevanje življenja. “Prej nisem vedela, kaj pomeni v resnici biti hkrati tudi mama. Saj spremljaš svojo mamo, pa vendar to ni enako. Ta empatija, da to res čutiš, bi lahko rekla, da je enako kot bi moškemu rekla, da imam menstruacijo, ampak ker on tega nima, v resnici ne more razumeti, kaj to pomeni, kaj pomenijo občutki, ki jih takrat doživljaš. Tako kot prej nisem razumela, kaj pomeni za mamo, da je mati samohranilka. Ko pa v resnici to sama postaneš, vidiš kako je, še posebej, če si tudi poslovna ženska, to zelo naporno. Ne rečem, da ni lepo, vse se da, ampak je pa veliko odrekanja samo na svoj račun.”

Ko je bila mlada, je živela v majhni vasi. “Imela sem to srečo, da so me starši zelo podpirali pri tem, kar sem želela. Že od malega sem si želela biti novinarka in delati na televiziji. Tako sem v 5. razredu šla na avdicijo na televizijo in bila sprejeta, na lokalnem radiu na Dolenjskem pa sem tudi vodila svojo tedensko oddajo. Nikoli me ni bilo strah. Kar sem želela, sem povedala in imela pri tem vso podporo staršev. Zaradi tega sem od drugih zagotovo izstopala. Bila sem tudi hiperaktivna, kar mogoče ni vedno najboljše (smeh). Živela sem tako, kot sem želela. Nikoli nisem razmišljala, da se nekaj ne da ali da česa ne bi mogla preizkusiti. Nikoli pa seveda nisem rekla, da bi šla rada na luno. Na srečo mojih staršev (smeh). Kaj bi 4 leta, kolikor traja pot do tja, delala. Umrem od dolgčasa. Še pri frizerju ne zdržim 20 minut na enem mestu (smeh). Saj se lahko umirim, daleč od tega. Preprosto mi je zguba časa, ki bi ga lahko porabila bolj koristno.

“Imej visoke cilje in drzni si živeti sanje.”

Andreja Jernejčič

“V otroštvu me je najbolj zaznamovalo to, da sem vedno šla naprej, da sem živela brez omejitev, in se ničesar nisem ustrašila. Imela sem mogoče srečo, da nisem vedno slišala, kaj so drugi rekli, da me to ni zadušilo. Še posebej, ko sem iz majhne vasi prišla v mesto. Tisti iz vasi smo bili zmeraj manj vredni kot oni iz mesta. To so nam dali jasno vedeti. Ker sem se bolj fokusirala na stvari, ki so me veselile, me te stvari na srečo niso ustavile. Ko sem vpisala dve fakulteti, so mi rekli, da tega sploh ni možno narediti. Spomnim se, da mi je takrat nekdo rekel, da če se bom učila, če se bom potrudila, bo zagotovo šlo. To nima zveze z inteligenco. V resnici gre samo za to, koliko si pripravljen v to vložiti in se potruditi. To me je spremljalo potem vsa leta študija. Ker jaz sem preprosto to želela. Ena fakulteta mi je dala premalo znanja, zato sem se odločila še za drugo. Danes bi na primer že tudi lahko imela doktorat, pa vendar ta čas namenjam za to, kar počnem v svojem podjetju. Še vedno se seveda izobražujem, vendar na drugačen način. Nisem več pripravljena nekomu samo kimati, ampak sem spoznala, da o kakšni stvari tudi jaz že znam sugerirati. Čeprav imam še vedno svoje coache, ljudi, ki me usmerjajo, od katerih se učim. In seveda ni fajn, ko mi povedo, kaj ni v redu, kaj moram spremeniti. Ko pa ja vendar misliš, kako si dober, a ne? (smeh).”

In kje je bila točka preloma v Andrejinem življenju? “Za to sem potrebovala 41 let. Zelo dolgo. Moram reči, da mi je žal, da tega nisem prej videla. Ampak moraš dati skozi svoje in se naučiti, da vsem pač ne moreš zaupati. Zelo veliko ljudi te izkoristi. Morala pa sem se tudi malo umiriti in se naučiti postaviti prioritete v življenju. Ko imaš veliko ambicij, veliko želja, bi želel seveda vse narediti in vsem ustreči, pa žal ne gre. Dopoldan sem bila v službi, popoldne sem bila mama, zvečer sem bila žena, ponoči pa sem delala. Če to več let tako delaš, ne da ti je slučajno za to kdo hvaležen, ampak zboliš in izgoriš. In veliko premalo sem spala. Vse to me je pripeljalo v bolnico. Imela sem tudi operacijo glasilk in ostala brez glasu. To me je prisililo, da sem spremenila način življenja. Še vedno sem dopoldne v službi in popoldne mama, delam tudi zvečer, je pa obseg dela veliko manjši. Imam pa željo, da v prihodnosti zvečer preprosto ne delam in se posvetim sama sebi.”

Najlepše ji je, ko popoldan preživi s svojo hčerko. “Otroci zahtevajo svoj čas in našo popolno pozornost. Moja hči hodi na klavir, jaz pa se v tem času učim kitare. V meni je spet prebudila kreativnost. In še vedno si drznem delati stvari, ki niso klasične. Četudi rečejo, da sem edina, me to ne zanima. Če si želim in če je zame to v redu, zakaj ne bi tega naredila. Le enkrat se živi (smeh).”

Njen namen v življenju je tudi pomagati ljudem, jih učiti. Tako dela kot mentorica v različnih organizacijah. “Skozi to spoznavam res izjemne ljudi. Nimajo vsi mladi podpore v okolju, kjer živijo. In bi bilo res škoda, da se talenti zatrejo. Imam sicer izkušnjo, da mladi niso tako odprti za vse. Oni bi kakšen korak kar preskočili. Tudi sama sem bila dostikrat taka, zato jih znam bolje razumeti (smeh). Mi je pa žal, da enih znanj na primer nisem imela že prej v življenju, ker bi bilo vse skupaj včasih veliko lažje, kot je bilo. Ampak še vedno se veliko učim. Sploh poleti preberem res ogromno knjig. In rečem tudi, da vsak, ki napiše knjigo, je noter dal res veliko znanja. Zato velikokrat tudi podarjam knjige. V knjigah je noro veliko idej, motivacije, usmeritev. Res velike modrosti.”

“Moj namen je tudi sokreiranje energije. Vidim, da med sabo povezujem energične ljudi in marsikdo se mi zahvali za ljudi, ki sem mu jih pripeljala. In taki ljudje me naredijo veliko bogatejšo.”

Moč črpa iz sebe. Ko pa vprašam, kje iz sebe, ne vem čisto natančno. “Res verjamem v energijo, v ljudi, v strast. Vse, kar delam, je pri meni samo strast tista, ki vse poganja. Ni drugega zunanjega vzgiba. Jaz ne hodim v službo. Grem k “meni” in tu ustvarjam (smeh). Že pisarno imam tako, da imaš občutek, kot da si doma. Pri meni imamo tudi zajtrke, s klienti se tu dobivamo tudi v bolj sproščenem vzdušju. Bi lahko rekla, da v tem, kar delam, zares uživam.”

In njen cilj v letošnjem letu? “Da si vzamem več časa zase”, pove mirno. “Vedno sem izhajala iz tega, da stvari zame niso pomemembne. Vedno dam druge na prvo mesto. Zdaj pa sem sklenila, da je čas zame. Da dam tudi sebe na prvo mesto. Dobro je, da se znaš zavedati, da si ti tisti, ki vse poganjaš. In da ni nič narobe, če si vzameš čas zase. In res ni. Mi na primer rečejo klienti, ko grem poleti na morje: “Hvala bogu, da greš, bomo vsaj imeli mir (smeh).”

“Predvsem bi svetovala ženskam, da naj si upajo. Vem, kako je, če ti ljudje nagajajo, če imaš doma ljudi, ki te dušijo, ki ti ne privoščijo in te ne spodbujajo. Pojdi skozi življenje tako, da tudi ti lahko rasteš in dihaš. Verjamem pa, da je vsak človek izjemen, vendar pa tega vedno ne vidimo, še največkrat pri sebi. Najdi to izjemnost v sebi. Izbrskaj jo, če je še nisi, in jo razvijaj. Predvsem pa se izogibaj ljudi z negativno energijo. Če se ti nekdo nasmeje, ne moreš biti jezen nanj, a ne?”

Andreja mi vedno polepša dan s svojo iskrivostjo in energičnostjo. Je ženska z res veliko prodorne energije, vedno nasmejana, zorganizirana in urejena. Njen občutek za detajle vzame dih. V meni vedno znova prebudi veličastnost. A ni prav to naš smisel življenja? Vedno znova drugim nastavljati ogledala, v katerih lahko vidijo svojo izjemnost. V katerih odseva luč njihovih prebujenih src. In to je ključ, ki odpira vrata do naše veličastnosti.

Andreja podarja Swarovski kristalni obesek. Verjame, da kristali rojevajo novo energijo.Izžrebanki podarjamo utrinek z energijo za nove sanje in podvige.

Kako do nagrade? V komentar na FB ali spletni strani napiši odgovor na vprašanje V ČEM SEM IZJEMNA (ALI MISLIŠ, DA SI, ČE ŠE NISI ČISTO PREPRIČANA:). Izmed vseh komentarjev bomo v petek izžrebali eno od vas. Veliko sreče:)
©Lucija Smolnik