Petre se najverjetneje spomnite s šova Slovenija ima talent, kjer sta z možem Sergejem pela Barcelono in prikazala pravi šov ljubezni in ognja. In kaj o sebi pravi simpatična Štajerka? “Vse sorte sem (smeh). Poklicno sem pianistka, pevka, korepetitorka inštrumentalistov in baleta ter zborovodja. Sem pa tudi žena, mama in prijateljica. Z možem imava tudi šolo petja Orfeus v Slovenski Bistrici na gradu. Živim pa v Mariboru.”

Njeno otroštvo ni bilo ravno z rožicami postlano. “Pri štirih letih mi je umrl oče. In mama je ostala sama s tremi hčerkami. Zato sem morala že hitro odrasti in postati odgovorna.     Ko imaš samo enega starša, imaš občutek, da si za nekaj prikrajšan. Ampak po drugi strani, ko pa vidim, kaj sem s tem, da sem se zelo hitro osamosvojila, pridobila, sem pa tudi hvaležna. Danes so nekateri otroci še pri 30. pri svojih starših.”

Svojčas je imela v sebi tisti občutek, da je mama tista, ki je kriva za nezaupanje samo vase. Ko pa je začela te vzorce razreševati, je spoznala, da nič ni bilo za nalašč. “Ko me je življenje malo obrusilo in je to čustveno spustilo, sem pa videla, da je mama naredila vedno največ, kar je zmogla. Enega lepega dne je tisto nezaupanje v samo sebe šlo. Zdaj gledam drugače. Čutim res veliko spoštovanje do mame in si mislim, kakšna “asica” je bila, da je vse to zdržala. Tako pač zorimo čez življenje. Vsak na svoj način.”

V življenju so ji v težkih trenutkih največ pomagale knjige. “Ogromno knjig sem prebrala. Najbolj se me je dotaknila knjiga, ki uči proces prisotnosti. Govori o tem, da kadarkoli se ti v življenju zgodi nekaj slabega, nekaj, kar te vznemirja, je pomembno, da ne reagiraš navzven in kriviš druge, ampak poskušaš razumeti, da je to, kar se ti dogaja, projekcija. Takrat se ustavi, poglej vase, opazuj ta čustva in kmalu boš čutil olajšanje. Na ta način se čustva prečistijo. Potem pridejo situacije, ki so te včasih vznemirile in te nekega dne več ne. Je pa to proces. Ne gre od danes na jutri. Če si na primer jezen in to jezo v nekoga vržeš, tisti trenutek res čutiš olajšanje, lahko pa koga zelo prizadeneš. V bistvu se pod to jezo skriva bolečina. In če vedno znova jezo izraziš navzven, sploh nikoli pravzaprav ne prideš do svoje bolečine. Bolečine se bojimo začutiti, ker boli. In to močno. Lažje je biti jezen, kot pa občutiti to bolečino. Ampak, ko prideš skozi ta proces, se osvobodiš. Prej si bil na primer na nekoga jezen in si ga obsojal za to, kar ti je naredil. Ko pa greš skozi to, nehaš biti jezen na drugega in začneš sprejemati ljudi in situacije okoli sebe kot so. In tudi jezo se naučiš na pravi način izraziti, ker je to včasih potrebno. To je delo na čustvenem nivoju. Saj so pozitivne afirmacije tudi dobre, vendar samo to po mojih izkušnjah žal ne deluje. Moraš delati tudi na drugih nivojih; čustvenih, duhovnih.”

“Ljudje so naše ogledalo. Najprej počisti pred svojim pragom.”

Petra Turk Rupreht

Za Petro je življenje pustolovščina, ena taka dolga pot, kjer se vse sorte dogaja. “Vzponi in padci, plusi in minusi, vsega je. Umetnost je skozi vse to čim bolj uspešno krmariti. In da si naredimo sami življenje čim bolj prijetno. Zelo pomembno je, da najdemo ravnovesje. Verjamem, da je življenje najlepše, če ga živiš v ravnovesju. Potem gre vse v redu skozi. V Boga tudi verjamem, vendar ne na način, da je Bog neki stric tam gori, ki nas kaznuje, ampak kot neko silo, ki vse ureja in naredi tako, da je prav. Tudi slabe stvari se dogajajo z razlogom. Verjamem, da je vse tako prav, kot mora biti. V vsaki dobri stvari je nekaj slabega in v vsaki slabi nekaj dobrega. Verjamem pa tudi v dobro ljudi, in če si ti dober do njih, so tudi oni do tebe. Če nisi nastrojen, agresiven do sočloveka, lahko z njim dobro shajaš.”

Petra zelo dobro razume svoja čustva in se je skozi življenje naučila delati z njimi. “Lahko si sredi najhujšega čustvenega neurja, ampak vseeno je odvisno, kako ti sam to dojemaš. Zato je dobro, da znamo sami sebe opazovati. Samo zavesten človek lahko krmari s svojimi čustvi.”

“Delala sem srednjo glasbeno šolo in gimnazijo in sem si vedno želela študirati klavir. Takrat sem imela kar probleme sama s sabo. O sebi sem mislila, da nisem za to sposobna, mučila me je trema, pa tudi zelo hitro (pri 18.) sem dobila tudi otroka. Kljub zgodnjemu materinstvu, se mi je zdelo najboljše, da se vpišem na študij in naredim nekaj iz sebe in tako obema z otrokom zagotovim boljšo prihodnost. Tako sem šla na študij glasbene pedagogike. Tam sem začela peti. In ker mi je to tako dobro šlo, sem sklenila, da bom na tem delala tudi naprej. Začela sem sanjati o študiju petja v Gradcu. Ko pa je želja premočna, se ti zgodi, da se lahko tudi kaj zalomi. In tako sem šla trikrat na sprejemne, pa mi ni uspelo. Vedno sem kaj »zašuštrala«. To mi je toliko pomenilo, da sem sama nad seboj vršila prevelik pritisk.” Mislila si je, da ji pač očitno ni namenjeno. In takih, bolj sproščenih misli, šla še na sprejemne v Ljubljano. “Tokrat pa je uspelo. In to prvič!” Iz tega se je naučila, da se vztrajnost vsekakor splača, če se ti ena vrata zaprejo, se ti pa drugje odpre okno. “Še najbolj pa sem se naučila, da ni pametno dajati prevelike pozornosti stvarem. Vsaka stvar, sploh ni važno, kaj je to, služba, odnosi, denar, posel, če daješ katerikoli stvari v življenju preveliko pomembnost, postaneš podzavestno odvisen od nje in energija ne teče. Želje se ti težko izpolnijo, če si preveč želiš. Šele potem, ko spustiš, se uresniči. Nič ne gre na silo. Lepo je, če si postaviš cilje v življenju, ampak po poti tja pojdi neobremenjeno. Ni potrebno to na življenje ali smrt dobiti. Dobiš, kar v tistem trenutku potrebuješ. Življenje ne teče lahkotno, če deluješ preveč na silo.

Ta zgodba je Petro res veliko naučila. Tudi to, da če rada poje, ni najpomembnejša stvar, da je sprejeta na akademijo, ampak, da preprosto poje. Da počne to, kar rada dela. “Včasih sem se gnala za stvarmi, da bi dobila potrditev okolice. Če bom pridna in bom vse naredila prav, torej prav za njih, potem pa me bodo vsi imeli radi. Življenje ne deluje tako. Važno je, da delaš stvari zato, ker so ti všeč in ne zato, da bi dobil potrditev od drugih. Če se preveč ženeš, ne uživaš na poti do cilja. To pa ni smiselno. Bi rekla, da moraš biti discipliniran in narediti, kar je potrebno, da pa imaš mogoče bolj “luftarski” odnos do uresničitve (smeh).”
Nikoli se ni spraševala, kakšen je njen namen na tem svetu. “Pač sem živela, šla sem tja, kamor me je vleklo, kar me je zanimalo, kamor me je včasih tudi življenje postavilo, pa nisem imela izbire. Ravno te situacije so me veliko naučile o življenju. Ko sem prestala vse ovire, nekaj doživela, preživela preizkušnje, sem se tudi veliko naučila. Postala sem bolj srečna in bolj zadovoljna sama s sabo, ker sem se naučila, kako življenje deluje. Ugotovila sem, da se ni dobro upirati, ker ti to jemlje energijo za stvari, ki bi jih rad počel v življenju. Takrat je najbolje iti s tokom.”

“Zanimivo mi je početi vedno kaj novega. Ko je dolgo neka rutina, se že naveličam. Če je vedno kaj novega, se razvijaš. Si dvigneš krila, razviješ sposobnosti. Če te je nečesa strah, pa si misliš, da tega ne bi raje počel, potem pač vedno ostaneš, kjer si. Se spomnim, kako me je bilo strah nastopanja s klavirjem. Cela sem se tresla. In dokler sem tremo preganjala, je je bilo še več in večkrat se tudi ni dobro izšlo (smeh). Pa sem vseeno vztrajala. Odločila sem se, da ji pač pogledam v oči. Če je že tu, naj pa bo. In potem je čez čas počasi izginila. Če poznaš svoje cilje in sanje, kljub temu, da se jih ustrašiš, vztrajaj. Ko rineš naprej in naprej, se ti strahovi nekako prečistijo. Pa še to, vsaka nova stvar je neugodna, ker stopiš izven svoje cone udobja. Ko pa se navadiš, pa ti počasi postane udobna. Kot vožnja z avtom. Od začetka je težko vse uskladiti. Ampak, ko to znaš, potem sploh ne razmišljaš več, kako voziti. In enako je v življenju.”

Petra bi bila rada srečna v življenju. “Da sem v popolnosti zadovoljna s svojim življenjem. To, da me ne bi nič več vznemirjalo in bi bila notranje spravljena sama s sabo. To bi mi največ pomenilo.” Se pa zaveda, da se v življenju zgodijo različni trenutki. “Od tvojega odnosa je odvisno, kako se boš takrat počutil.”

V Petrinem življenju je vse prepleteno z glasbo. Najbolj zanimivi so njeni upevalni rituali. “Včasih imam res kakšne čudaške vaje. Priznam (smeh). Moji učenci me včasih kar čudno gledajo (smeh). Hi, hi, ha, ha, huuu…” Veliko pa se ukvarja tudi s športom, sploh v naravi. “Šport je zame protiutež vsemu, kar počnem. Zelo rada sem v naravi. Tam se sčistim vseh slabih emocij in dobim novo energijo.” Edini čas, ki ga ima res zase je, ko se vozi z avtom. “Takrat pokličem vse prijateljice in res na veliko klepetam (smeh).”

Petra je zvezda. Pa ne samo zato, ker je res blestela na ekranih, ampak tudi zato, ker je skozi bolečine in razumevanje življenja znala priti na svetlo stran, kjer šele imaš priložnost zablesteti. Občudujem njeno energijo. Res smo se imele fajn na intervjuju. Tisti dan sem bila utrujena, ampak smo se toliko smejale, da sem prekipevala od energije (smeh). Kako malo je res potrebno, da smo sonce za druge in kako malo je potrebno, da pustimo, da življenje teče skozi nas. Tu je tista naša energija, ki jo prevečkrat pogrešamo. To je naša življenjska energija.

Drage dame, na vrsti je PEVSKA NAGRADA!! Petra podarja 3 individualne ure solo petja. Zagotavljamo, da ne bo samo strokovno top, ampak se boste tudi nasmejale, sprostile…prava antistres terapija:) Zakaj pa stresa ne bi poskusile enkrat pregnati s petjem? Poskusite!

Kako do nagrade? V komentar na FB ali spletni strani napiši naslov svoje najljubše pesmi. Izmed vseh komentarjev bomo v petek izžrebali eno od vas. Veliko sreče:)

©Lucija Smolnik