Anuška Žnideršič oziroma Nuša Derenda, kot jo poznamo mi, je pevka. “Pevka sem od rojstva. Da bom pevka, sploh ni bilo dvoma (smeh). S tem darom sem se rodila. Vedno sem rada prepevala in nastopala. Že kot triletna punčka sem pri dedku v garaži s svojo svetilko (mikrofonom) pela na ves glas, čeprav takrat še nisem imela resnih poslušalcev (smeh).”

Nuša je trenutno zelo zasedena s svojim novim izzivom. Povabili so jo namreč na sodelovanje v muzikalu. “To je čudovita priložnost, da naredim nekaj malo drugače. Muzikal je na temo filma Vesna. Premiera bo junija v Križankah. Tega se že zelo veselim. To bo kar zahtevna vloga; petje, igra in ples. Sem se pa v svoji pevski karieri vedno tudi sicer srečevala z gibanjem na odru, tudi z igro in plesom. Tako, da se tega zelo veselim.”

“Res sem hvaležna, da sem na tem svetu, da sem prav tukaj. Vem, da je življenje minljivo. Prepuščam se usodi, življenju in ga nočem spreminjati. Verjamem, da imamo vsi začrtano pot in hvaležna sem za vsak dan, ki ga živim in za poslanstvo, ki ga nosim. Zagotovo je moje poslanstvo, da širim pozitivo med ljudi in jih razveseljujem s petjem. Svoj glas jemljem kot dar, ki mi je bil položen v zibelko. Rada imam, da so ljudje veseli, pozitivni in odprti. To me napolnjuje in zato imam vedno dovolj energije za vse, kar počnem. Priznam, da včasih potrebujem malo več spanja. A se takrat pohecam, da bom lahko spala, ko bom starejša (smeh).”

“Zgodba mojega življenja? Petje, petje in še enkrat petje (smeh). Veliko je bilo anekdot, lahko bi napisala kar zanimivo knjigo. Zgodilo se je ogromno lepih stvari. Zavedam pa se, da se vse zgodi z namenom in vsakih nekaj let sem imela prelomnico v življenju, ki me je postavila na trdna tla in sem se iz nje nekaj naučila. To sem do zdaj že ugotovila. Zgodba, ki pa je bila moja največja (poučna) življenjska šola, sega nekaj let nazaj. Izdale so me glasilke, moje najmočnejše orožje. Takrat je bila to težka preizkušnja zame in mojo družino. Dejansko sem pregorela. V bistvu sploh ne moreš vplivati na to. Kariera in pot, po kateri hodiš, te kar vlečeta naprej. Danes vem, da bi bilo takrat dobro, da bi v enemu obdobju res omejila nastope, si vzela več časa za otroka in zase. Ampak tega ne storiš, preden te telo resno ne opozori. Takrat sem spoznala, da moram najprej poskrbeti zase in narediti vse, da bom najprej jaz srečna, zadovoljna in zdrava. Pred tem sem jemala svoj dar preveč samoumevno.”

“Najprej moraš biti sam srečen, da lahko osrečuješ druge.”
Nuša Derenda

“Ta izkušnja”, pravi Nuša, jo je veliko naučila. “Z leti se vse spreminja, jaz in moj glas. Pametno je, da se temu prilagodim in obrnem stvari v svojo korist.” Pa še nekaj je Nuša takrat spoznala. Da nima prave prijateljice, s katero bi se lahko brez omejitev pogovarjala. “Nisem imela komu povedati, kaj me teži. Ženske potrebujemo “čvekanje”, ampak sama s takim tempom nisem zmogla vzdrževati prijateljstev. V vsej tej naglici sploh nisem imela volje, da bi se pogovarjala, niti s svojim možem doma. Po nastopu si utrujen, naslednji dan imaš zopet obveznosti in tako minejo meseci, ne da bi se sploh zavedal. Ko pa pride takšna stvar, ki te ustavi, vidiš, da imaš kaj za postoriti v odnosih v zakonu, prijateljstvih in sam s sabo. No, mislim, da mi je uspelo! Trenutno sem zdrava, zadovoljna, polna energije in pripravljena na nove izzive.

“Moja pevska kariera se je začela v sedmem razredu z Mladimi vandrovčki, na začetku srednje šole pa v skupini Novi prijatelji, kjer je igral tudi moj sedanji mož. Noro sem se zaljubila…hm, ljubezen na ”prvi akord” bi lahko rekla (smeh). Obiskovala sem srednjo vzgojiteljsko šolo, hodila na jazz balet in igrala v dramski skupini v Dijaškem domu na Taboru v Ljubljani. Ob vikendih pa prepevala z glasbeno skupino. To mi je nekako zadostovalo in nisem želela iti na glasbeno akademijo, ker se mi je zdelo, da bo tam preveč teorije, jaz pa sem želela samo čim več peti in nastopati. Predstavljala sem si, da bom imela en dinamičen poklic, za vikende pa bom pela, tako za hobi! No, pri dvajsetih pa sem naenkrat dobila željo, da bi morala iz tega mojega občasnega petja narediti nekaj več. In tako sem šla k Nadi Žgur, pri kateri sem nekaj časa pilila tehniko petja. Potem pa je naključje naneslo, da sem šla pet v Nemčijo in Švico. Teh sedem let je bila največja (pevska) šola zame. To je bilo tisto, kar sem potrebovala. Pridobila sem samozavest. Ko si enkrat v tujini in vidiš, da te ljudje sprejmejo tudi, če ne znaš perfektno jezika, imaš pa dar in se trudiš ter daš vse od sebe, te znajo pohvaliti, vidijo tvoj trud. To ti da zagon, da se še bolj trudiš in postajaš še boljši. Hvaležna sem za te izkušnje v tujini.”

Nuša je nato začela svojo pevsko kariero graditi v Sloveniji. “Moram priznati, da ko sem se odločila prekiniti nastope po tujini in se ustaliti v Sloveniji, takrat se mi je začelo vse odvijati, kot si sploh nisem mogla zamisliti. In nič nisem delala na silo. Kar samo se je odpiralo in gradilo. Ko sem bila stara 26 let, sva se z ljubeznijo “na prvi akord” poročila. Takrat sva resno razmišljala o življenju v Münchnu. A odločila sva se za Slovenijo, kjer sva si postavila hišo. V obdobju, ko sem bila drugič noseča, pa sem začela že snemati svoje komade. Nekak sem prišla do Tomaža Borsana, ki je slišal je moj glas in v meni videl potencial. Povezal me je z Matijo Oražmom in začela sem snemati prvo ploščo, ki je bila zelo dobro sprejeta. Skladba Vzemi me veter, ki mi jo je napisala Majda Arh, me je na oddaji Orion izstrelila iz anonimnosti. Prav tako sem bila leta 1998 sprejeta na EMO, ko me še sploh nihče v Sloveniji ni poznal. No, ta nastop sem morala odpovedati, ker sem imela takrat ”’nujnejši’ opravek, namreč, bila sem tik pred porodom (smeh). Vendar sem dobila potrditev, da se splača poskusiti in vztrajati. Sprostila sem se in vse je steklo. Kot, da mi je bilo dano. Kljub temu, da sem imela dva mala otroka, sem zagrabila.”

“Bila sem iskana, imela sem veliko nastopov, težko sem kakšen nastop odpovedala. Zdelo se mi je, da moram izkoristiti tisti trenutek, ki mi je bil dan. In sem ga!” Krona vsemu temu je bil nastop na Pesmi Eurovizije leta 2001 s skladbo Energy, ki je bila na odličnem 7. mestu. ”Takrat, ko sem šla na Evrosong, sem imela dosti podpore, bila sem sprejeta, ljudje so zame navijali. Tudi to je prineslo uspeh. Imela sem obdobje, ko sem se počutila res kot ”zvezda”, vendar sem vedno ostajala na realnih tleh in se trudila ostajati tista Nuša, ki so jo poznali, še preden je zaslovela.”

In leta tečejo. “Matjaž Vlašič, ki je avtor mojih največjih uspešnic, mi je pred kratkim ob kavi dejal: “Veš Nuša, zdaj si počasi že legenda!” Jaz pa sem mu odvrnila, če sem že tam (smeh)? Zdaj bi lahko rekla, da sem se malo umirila in tudi kaj pospravim in skuham doma. Tudi to mi paše.Ampak zdržim samo nekaj dni in že me vleče peti in nastopati. Taka sem (smeh). Energije imam veliko. Moč črpam iz tega, ker mislim, da še nisem vsega povedala. Življenje ni prostor, kjer se samo čaka, hrepeni ali obžaluje. Življenje je priložnost za nove začetke in življenje samo.”

Nušina zgodba je v meni pustila odmev. Zapisala sem ga kot preplet verzov z albuma Za stare čase. Vsak ima svojo. Zgodbo. Z namenom večjim od njega samega. Pusti. In živi.
Kakor ptica, kakor pesem, v življenje poletim. Od nekdaj verjamem v ljubezen, zdaj jo živim. Ampak, ko pogledam ti v oči, mi je točno jasno, kdo si ti. Duša moje duše, vir moči. Edina si, ki me razume, ti si res edina. Ko počijo vse moje strune, ti si res edina. Ne spodobi se, ne, da rečem ti vse, kar me zdaj greni, na duši leži. Ona ve, kje se vse začne. Ona je sonce, ki pogreje te. Gledam te, princesa. Hočeš me za vedno? Vztrajaj, če je vredno!

Nuša podarja CD z naslovom Za stare čase z njenim avtogramom. Vsaka skladba na tem albumu je posebna zgodba. Kot ti.

Kako do nagrade? V komentar na FB ali spletni strani napiši odgovor na vprašanje KAJ TI POMENI GLASBA? Izmed vseh komentarjev bomo izžrebali eno od vas. Veliko sreče:)
©Lucija Smolnik