“Imam zelo preprost poklic: iz ljudi narediti srečnejše ljudi, ki posežejo po svojih sanjah.” Helena je ženska, ki pomaga spreminjati ljudi, bodisi je to v umetnosti, v poslu ali v odnosih, spreminjati iz nemogočih poti v metulje. Metulj pomeni preobrazbo. In tudi zato so pri slikanju metulji njen najljubši motiv. “To je moje poslanstvo. Dolgo sem iskala svoje poslanstvo. In našla sem ga takrat, ko sem se učlovečila. To je bil trenutek, ko sem postala mama. Vse se je postavilo na svoje mesto. Začela sem se spraševati, kaj je tisto več, kar si v življenju želim. Šla sem vase odkrivat svojo malo punčko in povezovati stvari, ki so mi bile všeč in ki sem jih imela rada.” Takrat je dobila občutek, da se je vse, kar je v življenju počela, zlilo v skupno pot.

Za Heleno je življenje ena velika pustolovščina. Nekaj, za kar je potrebno biti hvaležen. Nekaj, kar je treba vedno raziskovati. Življenje pomeni smeh in veselje.

V življenju so jo najbolj zaznamovali starši in vzgoja. “Imela sem veliko srečo, da sem se rodila kot zelo zaželen otrok in odraščala v veliko ljubezni. Od mame sem se naučila ljubezni do sebe, do ljudi okrog sebe, poslušati in slišati človeka, ki ti stoji nasproti, nasploh uživanja v življenju. Od očeta pa sem se naučila discipline, študioznosti ter nekega širokega pogleda na svet. Oba sta me učila s svojim življenjem. In pove, kako so hodili nakupovat v Avstijo. Helena si je nabrala po tri doeodorante, kremice…in oče nikoli nič ni dodal. Ko pa so prišli na blagajno, jo je samo vprašal, ali vse to potrebuje. In brez besed je na police vrnila, česar res ni potrebovala (smeh). “Na tak način me je oče učil. Vedno je skrbel, da sem se učila stvari, me pošiljam v Anglijo, delati v Avstrijo, sem se učila šivati, tujih jezikov, … Kot otroku mi to res ni bilo fajn. Vse, kar sem želela takrat je bilo igranje tenisa. Pa sem vseeno šla. In danes vidim, kaj vse mi je to dalo.” To prenaša tudi na otroke in jih uči, da je dom tam, kjer je doma srce. Ni pomembno, kje je dom fizično in kako materialno zgleda, najbolj pomembno je, kako se oseba, ki v njem živi, počuti. “Kaj se znotraj njene lastne hiše dogaja. V srcu.”

Še najbolj pa ceni, da sta ji privzgojila občutek, da je vse mogoče. “Vem, da se z vsem, kar sem počela, nista strinjala, ampak nikoli nista rekla ne. Vedno sta našla način. Ampak še vedno v mejah, ki sta jih postavila. Če tako pomislim, tudi njima ni lahko bilo biti moja starša, ker sem res preizkušala njune meje. Na primer, ko sem bila na šolskem izletu, sem poklicala mamo in rekla, da sem ostala sama in odložila slušalko. Meni se kot mami “zmeša”. Moja mama pa je bila hvaležna, da sem sploh prišla domov (smeh).”

Nasploh oče ji v življenju veliko pomaga. Je zelo pomembna oseba v njenem življenju. Poleg moža Smiljana je bil njena oslomba v času, ko sta se s Smiljanom trudila imeti otroka. “Moj oče je bil edini, ki je takrat razumel, kaj v tistem trenutku potrebujem. Samo objel me je in rekel: ”Vse bo dobro.” In potem je šel za računalnik, raziskoval in mi pošiljal povezave spletnih strani z vsebinami, ki bi mi lahko kakorkoli pomagale.”

Helena se srečuje z veliko pari, ki se trudijo imeti otroke, za nasvet pa jo sprašujejo tudi očetje in mame za svoje hčerke, ki gredo po isti poti, ki jo je sama prehodila. “Moj edini nasvet je, da naj ne solijo pameti. Ljubezen sama je dovolj.”

Oče je bil tudi tisti, ki jo je prvi učil podjetništva. Bil je zelo podjeten. In ko je Helena pri 18. želela posneti svoj CD, ji je oče pomagal tako, da se je dogovoril z direktorji za sestanke. Vendar je Helena morala sama skleniti posel in se dogovoriti za sponzorstva, oče ji je samo odprl vrata.

“ Moj največji uspeh je, da živim. Verjetnost, da sem se rodila, je 1:400 trilijonov. Vse ostalo je mala mal’ca (smeh). To, da sem, da imam možnost, da kreiram, da živim, da diham, da pomagam, da sem s svojim življenjem lahko nekomu vzor in inspiracija. Zato sem najbolj hvaležna, da sem.”

Vendar to, da Helena zna vedno poslušati sebe, še ne pomeni, da ni nikoli občutila bolečine. “Leta 2007 sem izgubila otroka in to je bilo res težko obdobje. Potrebovala sem res veliko let, da sem to razumela in se od otroka poslovila. In šele potem sem dojela, da mi je ta otrok naučil eno največjih lekcij v mojem življenju – da je mogoče. Diagnoza, ki sva jo s Smiljanom imela je bila, da sploh ne bova mogla imeti otrok. Ampak jaz takrat nisem razumela te bolečine. Zame je to bila velika bolečina. Šele Smiljan, ki je moj veliki učitelj, mi je pomagal videti napol poln kozarec. Da teh 72 ur podaljšava na 9 mesecev. Da sem se premaknila iz vloge žrtve.”

“Dokler si živ, dokler ti utripa srce, imaš vedno možnost, da se odločiš, da boš srečen.”

Helena Kodrič Mori

Prav zato želi pomagati drugim, da se premaknejo v življenju naprej. Da niso več v vlogi žrtve. Da se vprašajo, kaj jih v tistem trenutku življenje opominja, kaj me življenje samo želi s tem naučiti. In da znajo biti vedno hvaležni. “Ljudje dobijo možnost, da živijo. In potem, ko živijo, imajo na tisoče izgovorov. In živijo, ne da bi zares živeli. Ampak ti sam odločaš. Vsako jutro, ko odpreš oči, se odločiš, kakšen bo tvoj dan. In tudi, kadarkoli se odločiš, lahko svojo odločitev spremeniš. V enem trenutku je to mogoče. Čeprav to ne pomeni, da boš vedno samo srečen in vesel. Tudi žalost mora biti. Samo moraš pa časovno komponento teh čustev omejiti. Da ne trajajo predolgo. Mislim, da se ljudje premalo zavedajo, da so oni sami kreatorji svojega življenja. In da se sami odločijo za nesrečo. Največja radost se pri človeku začne, ko prevzame odgovornost za svoje življenje v svoje roke. Takrat se ti svet začne odpirati.”

Najboljša Helenina meditacija je slikanje. V slikanju resnično uživa. “ In rada delam stvari, ki jih imam rada in vedno bolj težim k temu, da delam čim več stvari, ki jih imam rada.”
Helena Kodrič Mori je ženska, ki kadarkoli jo srečam, prekipeva od energije, smeha in akcije. Vse okoli nje se dogaja tako hitro, da je kar ne dohajaš. A globoko v sebi ve, da je sama tista, ki je odgovorna za to, kako sončen bo njen jutrišnji dan. Presneto dobro se zaveda, da je življenje eno samo in da ni popravnih izpitov. Zato živi na polno. In k temu privlači tudi druge. Kot metulj, ki zaradi lepote odprtih kril v objemu sonca privlači poglede ljudi, otroci pa iztegujejo roke za njimi v upanju, da če se ga le za sekundo dotaknejo, bodo morda tudi sami dobili krila in poleteli. Če pa imajo krila že dana. Le povedal jim nihče ni, za kaj jih uporabljati.

 

Helena podarja sliko metulja. Slika je njeno umetniško delo in ponazarja preobrazbo.
Kako do nagrade? V komentar pod objavo na spletni strani ali na FB strani napišite odgovor na vprašanje: “Kaj bo tvoja srčna dediščina?” Nagrado izžrebamo v petek Veliko sreče:)

©Lucija Smolnik